SODRUŽICE IN SODRUGI, TOVARIŠICE IN TOVARIŠI

petek, 1. maja 2015, avtor Pohorc

Drobtinice k zgodovini delavskega gibanja na Lovrenškem

Delavstvo na slovenskem Štajerskem je bilo najprej politično in strokovno organizirano znotraj avstrijske socialdemokratske stranke, ki je bila po svojem značaju nemška stranka, v katero pa so bili vključeni tudi slovenski delavci. Leta 1896 je v Ljubljani nastala Jugoslovanska socialdemokratska stranka, vendar je delavstvo v Mariboru in okolici ostalo povezano z avstrijsko socialdemokracijo. Do konca I. svetovne vojne je to veljalo tudi za lovrenško delavstvo. Za leto 1899 se je ohranil podatek, da je bil na okrožni konferenci avstrijske socialdemokratske stranke v Mariboru navzoč tudi delegat iz Lovrenca. Neko drugo poročilo pa pravi, da je na 1. maj 1899 neopravičeno izostalo od dela 5 delavcev Tovarne kos in srpov. V Lovrencu je stranka pred vojno pripravila tudi nekaj predvolilnih zborovanj in vodila nekaj uspešnih stavk v Kiefferjevi tovarni.

Takoj po I. svetovni vojni je pod vplivom oktobrske revolucije skoraj vso Evropo preplavil val stavkovnega in mezdnega gibanja. Marca 1919 je stavkalo tudi okoli 80 delavcev Tovarne kos in srpov, vendar je tovarnar Kieffer začasno zaprl tovarno in delavce postavil na cesto. Po vojni se je tudi štajersko delavstvo priključilo Jugoslovanski socialdemokratski stranki, ta pa se je, kot vse ostale socialdemokratske stranke iz Kraljevine SHS, leta 1921 pridružila enotni Jugoslovanski socialistični stranki. V teh socialno nemirnih časih so na občinskih volitvah leta 1920 v Lovrencu zmago slavili socialdemokrati, kar se v stari Jugoslaviji ni nikoli več ponovilo.

V obdobju med obema vojnama je bilo lovrenško delavstvo razdeljeno na dva politično in nazorsko različna tabora: socialističnega in krščansko socialističnega.

SODRUGI IN SODRUŽICE

Socialistom je pripadala večina tovarniškega delavstva. Po nazorih jih ne smemo enačiti s komunisti, saj so komunizem zavračali in bili zagovorniki reformističnega delovanja, zavzemali so se za moderno delavsko zakonodajo, vodili mezdno in stavkovno gibanje ter se vsako leto pogajali z vodstvom tovarne za čim bolj ugodno kolektivno pogodbo. Bili so podporniki Socialistične stranke Jugoslavije, ko pa je bila ta leta 1929 zaradi kraljeve diktature ukinjena, so delovali znotraj sindikalne organizacije Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugoslavije. Njihov časopis je bila Delavska politika, kulturno pa so se udejstvovali v društvu Svoboda, ki se je leta 1937 preoblikovalo v Vzajemnost. Naslavljali so se s »sodružica« in »sodrug«, najpogosteje pa so socialiste imenovali »rdeči«.

Leta 1928 so socialisti v Lovrencu, sledeč delavskemu internacionalizmu, ustanovili Esperantno društvo, saj naj bi bil esperanto jezik, ki ga bo govorilo delavstvo po vsem svetu. Posebno skrb so posvečali tudi ženskemu vprašanju in boju za žensko volilno pravico. Tako so leta 1926 v gostilni Brezočnik pri Šmelcerju organizirali veliki ženski shod, na katerem so pretresali vsa pomembna vprašanja, ki so se dotikala delovne žene.

V tridesetih letih se je lovrenško delavstvo sindikalno organiziralo tudi po različnih strokah. Novembra 1936 so pri Jelenu kovinarji Tovarne kos in srpov ustanovili podružnica Saveza metalskih radnika Jugoslavije. Sindikat je vodil sodrug Anton Slatinek, blagajniško delo pa je opravljal sodrug Pernausel. Konec oktobra 1937 so se strokovno organizirali tudi lovrenški zidarji in ustanovili podružnico Zveze stavbinskih delavcev Jugoslavije.

Delavci tovarne Kos in srpov

Leta 1936 je začel ponovno delovati nekdanji Kasjakov kamnolom v Pruhu. Kupilo ga je podjetje Adolf in Ernst Ehrlich iz Zagreba. Lovrenški socialisti so podjetju očitali, da je uvedlo posebno hrvaško kraljestvo, v katerem ne velja nobena delavska zakonodaja. Podjetje delavcem ni plačevalo nobenih nadur, niti bolniške, povrhu vsega pa jih je samovoljno odpuščalo. Zato so morali kamnoseki poiskati svoje pravice na sodišču. Kljub ponavljajočim se kršitvam s strani podjetja, pa se lovrenški kamnoseki niso sindikalno organizirali.

Januarja 1938 so lovrenški socialisti ustanovili delavsko kulturno društvo Vzajemnost, znotraj katerega je deloval pevski zbor kovačev in dramska sekcija, ki se je že septembra istega leta predstavila lovrenškemu občinstvu z veseloigro »Micki treba moža«, naslednje leto pa so pripravili igro »Kdo je papa?«

Medtem je vse močnejše pozicije v Kiefferjevi tovarni dobival socialističen sindikat kovinarjev, v katerega je bilo včlanjenih čez 50 delavcev. V tovarni so vsako leto volili delavske zaupnike, ki so se pogajali z vodstvom tovarne. Leta 1939 je od 94 volilnih upravičencev glasovalo 81 upravičencev, od tega za kovinarski sindikat 67, njemu nasproten sindikat Zveze združenega delavstva pa je dobil 14 glasov.

TOVARIŠI IN TOVARIŠICE

Del lovrenškega delavstva je bil organiziran znotraj krščansko socialistične Jugoslovanske strokovne zveze. Slovenski krščanski socialisti so izhajali iz misli in dela Janeza Evangelista Kreka. Idejno so skušali združiti prvine socializma s krščanstvom, vsekakor pa ostro nastopali proti brezbožnemu komunizmu. Do leta 1932 so bili del Slovenske ljudske stranke, nato pa so se zaradi idejnih nesoglasij osamosvojili. Njihova časopisa sta bila Delavska pravica in Slovenski delavec. Imenovali so jih »zeleni«, med seboj so se nazivali s tovarišica in tovariš.

Leta 1924 so krščanski socialisti v Tovarni kos in srpov ustanovili svoj kovinarski sindikat, ker naj bi bili nezadovoljni s sindikalnim delom socialistov. Prvi vodja sindikata je bil tovariš Matevž Goznik, leta 1926 pa so sindikat vodili naslednji tovariši: predsednik Jurij Operčkal, podpredsednik Matevž Goznik, tajnik Štefan Konec, blagajnik Valentin Lušenc, odborniki pa so bili: Konrad Ahej, Karel Baltazar, Konrad Šmit in Miha Koper.

Kovač v Tovarni kos in srpov (Fotografija je last Franca Verovnika)

V člankih v Delavski pravici so ostro napadali »nemčurskega Kiefferja«, ki naj bi se znašal nad delavci in z njimi ravnal kot s sužnji. Obenem pa so delavski inšpekciji očitali, da jo je Kieffer podkupil. »Da bi pa nemčurska pijavka še bolj svobodno pila kri slovenskemu delavcu, je baje zaprosil oblasti za podelitev državljanskih pravic, iz česar smatramo, da mu postajajo že precej vroča tla. G. Kieffer naj si zapomni tudi to, da bo delavstvo bilo proti njemu neumorni boj in to toliko časa, dokler ne pripozna tega, kar delavstvu po božjih in naravnih zakonih pripada.« Na takšne in podobne članke je Kieffer odgovoril tako, da je odpustil Matevža Goznika.

Posebno skrb so krščanski socialisti namenjali delavski mladini in zato julija 1926 v Lovrencu ustanovili Krekovo mladino, ki so jo vodili tovariši: predsednik Alojz Vimer, podpredsednik Miha Koper, tajnica Marta Mavic (Mavrič?), blagajnik Anton Slatinek; odborniki: Viktor Arčnik, Štefan Konec in Rudolf Off.

Večina delavstva v tovarni je bila na strani socialistov, so pa zato imeli krščanski socialisti večji uspeh med lesnimi delavci, zaposlenimi na lovrenških žagah. Krščanskim socialistom je uspelo lesne delavce povezati v sindikat, ki so ga vodili: Jože Rakovnik, Ludvik Kos, Ivan Jager, Jurij Rakovnik in Matija Pliberšek. Večina delavcev je bila zaposlena pri podjetju Avgusta Lešnika, ki je trdil, da ni industrialec ampak samo veleposestnik, zato zaposleni pri njem niso delavci, za katere bi veljala delavska zakonodaja. Zato je lesni sindikat v letih 1928–1929 z Lešnikom bil pravo pravno vojno in na koncu zmagal. Delavska inšpekcija je Lešniku naložila, da mora uvesti 8-urni delavnik, plačevati nadure s 50-odstotnim pribitkom, plačati vse obveze glede plačevanja socialnih prispevkov in uvesti plačilne kuverte, na katerih bo jasno razvidno, koliko je delavec zaslužil in kaj se mu je odtegnilo.

Lesni delavci zaposleni pri Lešniku (Fotografija je last Franca Verovnika)

Z veliko gospodarsko krizo je v Lovrencu propadlo mnogo lesnih podjetij, to je bil tudi verjetno poglaviten razlog, da je bil lesni sindikat leta 1930 razpuščen. Takoj po tem je Lešnik uvedel 10-urni delavnik, razmere za lesno delavstvo pa so bile iz leta v leto slabše.

NIČ VEČ TOVARIŠI

Po odhodu krščanskih socialistov iz Slovenske ljudske stranke je v katoliškem tabor leta 1935 nastala nova sindikalna organizacija Zveza združenih delavcev, kateri se je pridružila tudi večina nekdanjih lovrenških krščanskih socialistov. Podružnica Zveze združenih delavcev je bila ustanovljena tudi v Tovarni kos in srpov, vodil jo je Karel Vrenčur. Njeni zaupniki so izpostavljali predvsem neopravičene privilegije nemških kovačev, ki bi jih moralo vodstvo tovarne odpustiti, saj jemljejo delo domačinom. Večkrat so se spotaknili tudi ob bogoskrunsko nedeljsko delo na žagah in v gozdovih. Nova sindikalna organizacija je poudarjala predvsem katolištvo, zato so bili spori s socialisti še večji. Ker katoliški sindikat v tovarni ni uspel premagati socialistov, je poskušal ponovno sindikalno organizirati lesne delavce in gozdarje. Vendar je njegova prizadevanja prekinila II. svetovna vojna.