Poletni jurček
četrtek, 11. julija 2013, avtor Jernej Javornik
Večkrat lahko beremo ali slišimo, da je gobarjenje eden izmed "slovenskih nacionalnih športov". S to trditvijo se moramo kar strinjati, saj se domnevno z našo vnemo in zanimanjem za gobe ne more kosati noben drug evropski narod. Tudi v Lovrencu nas je mnogo strastnih gobarjev in še več "priložnostnih" gobarjev, ki se po gobe odpravijo le v času največje rasti. To je razumljivo, saj živimo v osrčju Pohorja, ki sodi med gobarsko najbolj bogate predele naše države. Zato verjamemo, da bodo informacije v tem in v nadaljnjih gobarsko obarvanih člankih na spletnem portalu Lovrenčan prišle prav mnogim, ki se zanimajo za gobe in gobarjenje.
V okviru novega spletnega časopisa bomo tako vsaj enkrat mesečno poskušali objavili članek z gobarsko tematiko. V teh člankih bodo predstavljene predvsem značilne vrste gob oziroma gliv, ki jih v tistem obdobju leta lahko srečamo v naravi. S tem želimo predstaviti pestro glivno bogastvo (mikrofloro) našega kraja. V teh prispevkih se ne bomo omejili samo na užitne, kulinarično pomembne vrste, pač pa bodo predstavljene tudi strupene vrste in vrste, ki niso pomembne za uživanje, a so kako drugače pomembne za človeka in naravo. Prav tako bomo obravnavali ogrožene in redke vrste ter nekatere patogene glive, ki so pomembni škodljivci v gozdarstvu in kmetijstvu. Mnogokrat ne bo šlo brez predstavitve rastlin, predvsem dreves, saj so rastline in glive neločljivo povezane.
Poletni goban ali poletni jurček
Boletus reticulatus Schaeff (1772) = Boletus aestivalis (Paulet) Fr. (1838)
Poletni goban (Boletus reticulatus), zanj je značilen večinoma svetlorjav, suh klobuk žametnega videza, ki v suši razpoka
Prvi članek posvečamo zelo znani in eni izmed najbolj cenjenih vrst gob pri nas – poletnemu gobanu oziroma jurčku. Poletnega gobana lahko pri nas najdemo od pozne pomladi (druga polovica maja) pa vse do sredine jeseni. Uspeva v listnatih in mešanih gozdovih, v mikorizi s številnimi listavci, predvsem s hrasti, z bukvijo, evropskim pravim kostanjem, lipami, navadnim belim gabrom in lesko. V Lovrencu je vrsta splošno razširjena in ob ugodnih razmerah dokaj pogosta. Najbolj obilno se pojavlja v gozdnih sestojih z znatnim deležem različnih listavcev (bukvijo, gradnom in evropskim pravim kostanjem), predvsem v podgorskem ter gorskem pasu (do približno 900 m nm. v.), nekoliko redkejši je v zgornjegorskem pasu (nad približno 900 m nm. v.). Poletnega gobana najlažje spoznamo po suhem, žametastem klobuku, ki v suši rad razpoka. Največkrat je klobuk svetlo rjav, čeprav pogosto naletimo na primerke s temnejšimi klobuki. Trosovnica je sestavljena iz cevk, ki so sprva povsem bele, z dozorevanjem trosov pa postajajo vse bolj rumene in končno olivnozelene barve, saj je trosni prah pri vseh gobanih olivnorjav. Cevke na pritisnjenih, poškodovanih ali prerezanih mestih ne spremenijo barve. Bet je najprej trebušat, s starostjo pa vse bolj valjaste oblike, rjavkast in z značilno mrežico. Meso je belo, na poškodovanih mestih ali prerezu ne pomodri in je prijetnega okusa ter vonja. Goban je užiten, vsestransko uporaben in pri mnogih zelo cenjen. Ker v glavnem uspeva v poletnem času, je zelo "črviv", saj čas njegove rasti sovpada z razmnoževalnim ciklom številnih žuželk, predvsem iz reda dvokrilcev (Diptera), katerih ličinke se prehranjujejo z gobami. Zaradi tega je napram drugim jurčkom manj cenjen, ljudje pa ga v glavnem sušijo.
Rastišče poletnega gobana na Rdečem Bregu
Gobani, ki imajo v mladosti belo trosovnico, so vsi užitni, na splošno pa jim pravimo jurčki. Le malokdo ve, da obstaja več vrst jurčkov, še manj ljudi pa te vrste med seboj loči, čeprav se nedvomno razlikujejo tako po zunanjih znakih in ekologiji kot tudi po različnih okusih in vonjih. Najbolj pogosta vrsta jurčka pri nas je jesenski goban – Boletus edulis (jesenski jurček, globoja, smrekovc). Jesenski goban se od poletnega razlikuje po gladkem, nikoli žametnem klobuku, ki je, predvsem v vlažnem vremenu, masten in lepljiv. Prav tako se vrsti ločita glede ekoloških (rastiščnih) zahtev. Jesenski goban je namreč mikorizni partner iglavcev, predvsem navadne smreke in navadne jelke. Sprva (že v juliju, predvsem pa v avgustu) začne rasti na najvišjih vrhovih planine, proti pozni jeseni pa se spušča vse nižje, kjer ga lahko najdemo še konec novembra. Poletni goban pa izkazuje ravno nasproten trend rasti. Sprva (že v maju, predvsem pa v juniju) se pojavi na nižje ležečih in prisojnih (toplih) rastiščih, proti koncu poletja pa se njegova rast pomika v vse višje lege. V avgustu in septembru lahko na nekaterih rastiščih obe vrsti opazujemo rasti skupaj.
Tipična primerka jesenskega gobana (Boletus edulis) z gladkim, mastnim in lepljivim bolj temno rjavim klobukom in z rastjo pod smrekami
Od jurčkov se pri nas preverjeno pojavlja še borov goban – Boletus pinophilus (ajdovček, borovšnica), čeprav je redkejši od prej omenjenih vrst. Borov goban je bolj robusten z rdečerjavim klobukom. Po mnenju mnogih je med jurčki najboljšega okusa in najbolj cenjen. Uspeva na močno zakisanih mestih pod rdečim borom in navadno smreko, redko tudi pod bukvami. Na zakisanost rastišč ponekod kaže tudi obilno pojavljanje borovnice v zeliščni in grmovni plasti. Raste v dveh fazah in je zvest rastiščem. V prvi fazi se pojavlja zgodaj spomladi, že ob brstenju dreves, in je eden izmed prvih gobanov nasploh. V drugi fazi rasti pa se pojavlja jeseni, predvsem septembra in oktobra. Nevešči gobarji poletnega gobana zamenjujejo tudi z žolčastim grenivcem – Tylopilus felleus. Žolčasti grenivec se od gobanov loči po trosovnici, ki je pri starejših primerkih rožnata. Hitro pa ga bomo ločili tudi po okusu, saj močno greni. Sicer ni strupen, je pa zaradi grenkega okusa neužiten.
Borov goban (Boletus pinophilus)
UPORABLJENI VIRI
- Poler A. 2002. Veselo po gobe. Celovec. Mohorjeva družba: 363 str.
- Internetni vir: http://www.gobe.si/Gobe/BoletusAestivalis, citirano 8. 6. 2013.
- Internetni vir: http://boletales.com/genera/boletus/b-reticulatus/, citirano 8. 6. 2013.
- Internetni vir: http://boletales.com/genera/boletus/b-edulis/, citirano 8. 6. 2013.
- Internetni vir: http://boletales.com/genera/boletus/b-pinophilus/, citirano 8. 6. 2013.
Avtor prispevka in fotografij je Jernej Javornik.