12 čudežev iz Puščave
četrtek, 29. oktobra 2015, avtor Pohorc
V času tridesetletne vojne (1618 – 1648) so se na falski grad zatekli menihi s Švabskega. Šentpavelski opat Hieronim Marchstaller jim je leta 1628 sestavil samostanska pravila, ki so natančno določala vsakdanjik »za brate v gospoščini Fali živeče«. Čeprav pravila tega izrecno ne omenjajo, pa drugi znaki kažejo, da je v teh letih na gradu delovala šola, o značaju katere še danes ne moremo podati trdne sodbe. Nekateri so mnenja, da je bila to interna šola za samostanske menihe, kot jo je poznal skoraj vsak samostan, drugi spet menijo, da je na Fali delovala visoka šola, celo prva univerza na naših tleh. Več o šoli na Fali lahko preberete v člankih Draga Vresnika, ki sta priložena pod tem prispevkom.
|
|
Menihi na Fali so bili tesno povezani z novo nastalo cerkvijo Device Marije v Puščavi (1628), saj so bili zanjo dolžni skrbeti, jo večkrat obiskovati in v njej opravljati sveto mašo. Ker je cerkev kmalu postala znamenito romarsko središče, jo je bilo potrebno povečati in pri njej nastaniti stalnega duhovnika, ki se je imenoval »predstojnik cerkve D. M. v Puščavi«.
Vzrok za množično obiskanost cerkve so bile čudežne ozdravitve, o katerih nam poroča tudi drobna knjiga, tiskana leta 1687 v Gradcu. Knjižico je v graškem arhivu odkril dr. Vladimir Murnik, nanjo pa je v članku v Bogoslovnem vestniku opozoril tudi literarni zgodovinar, bibliotekar in teolog Marijan Smolik, slednji pravi, da hrani izvod knjižice tudi Semeniška knjižnica v Ljubljani. Avtor knjižice je Modest Ritch, slušatelj šole na Fali, ki je tam opravil zadnji izpit, ko je branil svojo razpravo pred komisijo, kateri je predsedoval profesor Kandid Rottenhäussler. Kasneje natisnjena teološka razprava je razdeljena v 12 kratkih poglavij, ki se ukvarjajo s vprašanji Boga in Marije, vsako poglavje pa se zaključi s konkretnim opisom Marijinih čudežev v Puščavi. Zato je knjižica zanimiva tudi iz zgodovinskega stališča, odkriva nam še neznane podrobnosti o božji poti v Puščavo in nam rastrira pogled na versko življenje ljudi 17. stoletja.
Spodaj navedeni opisi Marijinih čudežev v Puščavi so vzeti iz članka Marijana Smolika: Marijina božja pot v Puščavi, Bogoslovni vestnik, letnik 46, št. 2, 1985, str. 141- 148 .
1.
Tudi prvi sprehod v puščavo (Digressio in Eremum) obsega nad eno stran drobnega tiska. Izhaja iz svetopisemske Visoke pesmi: »Kdo je ta, ki prihaja iz pustinje in se opira na svojega ljubega?« (Vp 8,5), nato pa pripoveduje, kako je leta 1627 opat Hieronim iz Št. Pavla na Koroškem zbolel, ko je bil pri Sv. Lovrencu (na Pohorju). Na pol poti do Fale je obnemogel počival in v sanjah videl ali po spodbudi božje milosti sklenil tam zidati Marijino cerkev (avtor noče odločiti, kaj je bil glavni vzrok opatovega sklepa). Romarji so prihajali tja, opat Hieronim pa je ob potoku Radoljni postavil cerkev tako, da jo kot venec obliva voda z več strani. Opat Filip je cerkev povečal, opat Albert pa je pri cerkvi ustanovil vikariat falske cerkve, da bi bližnji redovniki za cerkev trajno skrbeli.
2.
V drugem odstavku o božji poti omenja, da je leta 1670 pastir Gregor iz Oplotnice, od rojstva nem, na Marijino priprošnjo spregovoril, o čemer pričajo Janez Jožef Lukančič, tajnik kartuzije v Žičah, Valentin Fuckhner in Gašper Komenšek.
3.
V zvezi s Puščavo omenja, da si je neka Mariborčanka zlomila roko, ko je neprevidno hodila po polju in padla. Mariji se je še leže na tleh zaobljubila, in obljubo spolnila, ko je šla v Puščavo na praznik apostolov Petra in Pavla (29. junija) leta 1654. Tam se je spovedala in roka se ji je zacelila. Vsi ljudje v cerkvi so to videli in slavili Boga in Marijo.
4.
Iz preteklosti božje poti v Puščavi v tem odstavku pripoveduje o mariborskem meščanu Martinu Fabru (Kovaču), ki se mu je rodila slepa hči. Dne 17. avgusta1651 so se zatekli po pomoč k Tolažnici žalostnih v Puščavo. Otroka so prinesli k Marijinem u oltarju in prosili, naj bi spregledala. Po maši za zdravje je deklica že sama gledala podobo Marije Pomočnice.
5.
Iz leta 1687, torej kot najnovejši dogodek, opisuje pisec, da je p. Kolumban Vischer iz šentpavelskega samostana zbolel zaradi tumorja v grlu, ki mu je skoraj onemogočil dihanje in govorjenje in bi bil skoro umrl. Zaobljubil se je romati v Puščavo in je ozdravel. Naš avtor je podrobno opisal bolezen in potek ozdravitve, kar bi iz latinščine lahko prevedel le zdravnik.
6.
Iz romarske kronike tokrat beremo starejši dogodek: o neimenovani ženi plemenitega rodu (njeno ime namenoma zamolči), ki je dne 27. novembra 1653 prišla v Puščavo, da bi se spokorila za petdesetletno pregrešno pot po svetu od svoje mladosti dalje. Do tega dne je zavračala božje opomine, tedaj pa je v bolezni spoznala, da ji zdravniki ne morejo pomagati, saj je bilo njeno zdravstveno stanje na telesu in duši nevzdržno za vso okolico. Marija Pomočnica se ji je prikazala in ji očitala, da je tako dolgo vztrajala v grehih, ji naročila, naj roma v Puščavo in se tam spove in opravi pokoro. Ozdravela je takoj, ko je v duhu sprejela te pogoje, šla nekaj dni pozneje peš v Puščavo in tam tako očitno opravila svojo pokoro, da je ganila vse navzoče.
7.
Naslednje poročilo je spet bolj novo: dne 2. septembra 1685 Sebastijan Pogrešnik iz Ribnice (na Pohorju) ni mogel izbljuvati grižljaja, ki mu je zadnji dan avgusta obtičal v grlu, da se je skoraj zadušil. Tudi on je rešitev dosegel na priprošnjo Marije Pomočnice takoj, ko je prosil pomoči.
8.
Mariborčan Luka Kotnik je leta 1684 kot vojak v Virovitici tako hudo zbolel, da so ga morali hitro prepeljati domov, tam pa se je 18 tednov boril za življenje. Ker mu številna zdravila niso mogla pomagati, se je njegova žena zatekla po pomoč v Puščavo in tam za moža darovala molitve in maše. Po Marijini priprošnji je mož spet prišel k sebi in naslednji dan zdrav vstal iz postelje.
9.
Plemeniti gospod Ferdinand Balthasar de Bureii je leta 1684 med obleganjem Budima sredi topovskih izstrelkov klical na pomoč Devico Pomočnico v Puščavi. Ni ga zadelo, ko so okrog njega ležali ubiti in ranjeni. Čeprav takrat Budima niso mogli obraniti, pa so ga zaradi posebnih molitev k Mariji iz Puščave spet zavzeli leta 1686 (letnica je skrita v kronogramu na koncu odstavka).
10.
Med dogodki v Puščavi je avtorja v tem poglavju pritegnila zgodba o baronici Mariji Elizabeti Moscon in njenem sinu Janezu Jožefu. Ko bi bil otrok moral shoditi, se je pokazalo, da ga noge ne nosijo, zato je mati poskušala pomagati otroku tako, da mu jih je zelo trdo povijala, tega pa otrok ni zdržal. Po nasvetu plemenite prijateljice Elizabete Eleonore iz rodu Erdodijev je nato leta 1685 prosila za pomoč Marijo v Puščavi in otroku se je stanje takoj izboljšalo, po treh tednih pa je že lepo hodil.
11.
V zvezi s Puščavo poroča avtor v tem poglavju o dogodku iz leta 1684. Falski prefekt p. Engelbert Niger in p. Frančišek Fischer sta se po pobočju peljala proti Dravi, pa so konji zdrveli v dolino. Ko sta klicala k Mariji po pomoč, se je voz prekucnil, potnika pa sta zaradi padca ostala živa, kar pove z besedno igro: casu ab occasu liberantur.
12.
Iz zgodovine božje poti je avtor na tem mestu navedel dogodek, ki se je pripetil dne 13. aprila 1687. V Puščavo je prišepal Jurij Raiglič, mlinar iz župnije Slivnica (= Schleinifensis), ki ga je leto prej pičila kača in mu onemogočila hojo. Zdravja je iskal na mnogih krajih in na berglah je prišel tudi v Puščavo. Tu pa jih je po Marijinem posredovanju lahko takoj odložil.
 Slika medalj iz Puščave: Busso Peus: Maria in der Wüste ob Marburg an der Drau : nicht Einsiedeln (Schweiz), nicht Einsiedeln (München-Thalkirchen), Schweizer Münzblätter, letnik 25, zvezek 97, 1975, 35-42 |
Kmalu po zgraditvi cerkve v Puščavi, so začeli romarjem prodajati medalje, te so služile kot amulet in blagoslov, ki ljudi brani pred napadi demonskih sil. Prodaji so bile namenjene medalje narejene iz medenine, srebrne medalje pa so podarjali pomembnim osebnostim. Medalje iz Puščave najdemo še danes visoko na nemškem severu, na gornji sliki je medalja iz Zgodovinskega muzeja v Hamburgu.
