Franciscejski kataster, hvaležen vir za krajevno zgodovino
ponedeljek, 21. oktobra 2013, avtor Pohorc
V duhu razsvetljenstva in modernizacije habsburških dednih dežel so avstrijskih vladarji hoteli čim bolj pravično obdavčiti prebivalstvo in končno določiti enoten zemljiški davek tudi do takrat privilegiranemu plemstvu in duhovščini. Prvi poskus je bil narejen s terezijanskim katastrom Marije Terezije, ki pa je bil še zelo daleč od pravega katastra, kajti bil je samo popis zemljišč in je določal davčno odmero zelo pavšalno. Njen sin Jožef II. je izhajal iz načela, da se obdavčijo zemljišča glede na njihov obseg, kvaliteto in donosnost. Ena glavnih pridobitev jožefinskega katastra je vzpostavitev katastrskih občin kot temeljnih davčnih enot, zemljišča so bila izmerjena na terenu in natančneje razdeljena po namembnosti in donosu. Cesar Franc I. je nadaljeval delo svojega predhodnika, franciscejski kataster je bil izdelan po temeljitih pripravah, zato je tudi najbolj dodelan in je odličen rezultat takratnega avstrijskega zemljemerstva.
Franciscejski kataster danes hrani Arhiv Republike Slovenije. Urejen je po deželah, kresijah in leta 1785 določenih katastrskih občinah. Kataster je sestavljen iz dveh delov: prvi del je opisni z zapisniki in s seznami posestnikov, popisi dohodkov zemljiških parcel, opisom mej katastrske občine …, drugi del je grafični in vsebuje katastrske mape, kopije map, skice in mape s kasnejšimi popravki.
Na tem mestu nas zanimajo predvsem katastrske mape, ki si jih lahko ogledate na Jespi. Mape so izrisane na kartografskem papirju v merilu 1:2880. Vsak list mape predstavlja eno kvadratno miljo. Na Štajerskem so nastajale v letih 1820—1825. Mape katastrskih občin na Lovrenškem so nastale leta 1825. Risali so jih vojaški in civilni geometri v spremstvu uradnikov in ljudi, ki so teren poznali. Opis podrobnosti nastanka map daleč presega namen tega prispevka, povejmo le, da so jih risali po pravilih triangulacije, pri čemer je bila izhodiščna točka koordinacijske mreže za Štajersko določena na hribu Schöckl pri Gradcu. Predstavljajte si skupinice učenih mož, opremljene s količki, z vrvmi, verigami, vodnimi tehnicami, posebnimi risalnimi mizami in drugimi pripomočki. Navzoč je bil seveda tudi posestnik, katerega zemljo so merili, saj je vsakdo budno pazil, da ga ne prevarajo in davčno zapečatijo do konca življenja.
Čeprav bi lahko te mape imenovali za prve natančne »zemljevide« našega ozemlja, pa vendar to niso, predvsem so davčni dokumenti, katerih namen je bil čim bolj natančno vrisati meje katastrskih občin, stavbnih in zemljiških parcel. Mape delujejo nekoliko »plosko« in skoraj ne upoštevajo konfiguracije terena, vrisane pa so osnovne topografske značilnosti: reke, potoki, poti, ceste, kanali, stanovanjska in gospodarska poslopja, cerkve, pokopališča …
Mape zemljiškega katastra so barvne, pri čemer vsaka barva pomeni določeno kategorijo stavbe, zemljišča, ceste …. Tako so zidane hiše pobarvane z roza barvo, lesene pa z rumeno, stavbne parcele so označene s črnimi, zemljiške parcele pa z rdečimi številkami, travniki s svetlo zeleno, vrtovi s temno zeleno , njive z rumeno rjavo, gozdovi s temno sivo barvo. Bolj natančno nam pomen barv, oblik in debelin črt ter raznih simbolov pojasnjuje legenda, ki je priložena h katastrskim mapam.
Ker so se na terenu pojavljale spremembe, je bilo potrebno katastrske mape spreminjati. Spremembe so vpisovali in vrisovali v nepobarvane kopije katastrskih map, takšna mapa z vnesenimi spremembami se imenuje rektifikacijska mapa. Tako je na naslovnih straneh katastrskih map za Činžat, Ruto,Kumen in Recenjak z rdečim pripisano, da so bile »rektificirane« (popravljene) leta 1839.
Franciscejski kataster danes ne služi več svojemu osnovnemu namenu, je pa izredno pomembno zgodovinsko gradivo. Prav nič ne preseneča, da je Arhiv Republike Slovenije najprej objavil v digitalni obliki ravno franciscejski kataster, saj je bilo to gradivo med uporabniki najbolj iskano. Za našo lokalno rabo smo prenesli mape relevantnih katastrskih občin: Lovrenc, Činžat, Ruta, Kumen, Recenjak in Rdeči breg. Naj opozorim, da so bile te katastrske občine osnova za kasnejše upravne občine z voljenimi občinskimi odbori in župani, ki so bile uvedene po revolucionarnem letu 1848. Šele septembra 1933 se je več manjših upravnih občin združilo v večjo Občino sv. Lovrenc na Pohorju.
Mape franciscejskega katastra nam približajo naš kraj, kakršen je bil okoli leta 1825. Vidimo lahko, da so zidane hiše stale skoraj samo v trgu. Pozornost vzbuja vodni kanal ob Radoljni, ki je vrisan vse od Bitnerja do Kurje vasi in ga omenja že šentpavelski urbar iz leta 1620. Gozd nad desnim bregom Slepnice od Trga proti Kurji vasi je lahko verjetno nekoč uporabljala vsa trška srenja, saj se drugače ne bi imenoval Gemeinde Wald. Pod nemško zapisanimi krajevnimi imeni najdemo tudi njihove slovenske zapise, tako je pod nemškim imenom Kretzenbach pripisan slovenski Rečenjak. (Še v 80-ih letih 19. stoletja se je urednik Slovenskega gospodarja pritoževal, da mu nihče ne zna povedati slovenskega imena za Kretzenbach.) Kot je bila na Pohorju navada, so prostrana gozdna področja imenovali kar Planina.
Ob pozornem ogledovanju katastrskih map odkrijemo marsikatero presenetljivo podrobnost. Bolj analitično je franciscejski kataster v svoji diplomski nalogi obravnavali Rok Bečan, kjer je v prilogi priložen abecedni seznam posestnikov v katastrski občini Sv. Lovrenc in raba zemljišč v vseh katastrskih občinah na Lovrenškem.
Mape franciscejskega katastra so odslej na ogled tudi na naši Jespi.