Umetnost klekljanja
sreda, 4. marca 2020, avtor Mojca Polona Vaupotič, foto Peter Sgerm
Razstava Maje (Arl) Fras
Klekljarska obrt se je v Evropi začela že v srednjem veku, ko so čipke postale modna dragocenost za dvore in visoko družbo. Klekljanje čipk je danes razširjeno po vsej Sloveniji, čeprav večina ljudi to dejavnost še vedno povezuje z Idrijo, Žirmi in Železniki. Prvi znani dokument o idrijski čipki sega že v 17. stoletje. Takrat so v Idriji klekljale rudarske žene predvsem zato, da so izboljšale gmotno stanje svojih družin, največji razcvet pa je doseglo klekljanje po letu 1870. V tem času se je Idrija uveljavila kot evropsko čipkarsko središče, v katerem se je klekljanje širilo do prve svetovne vojne, po letu 1920 pa je ta umetnost začela počasi nazadovati. Po tem obdobju je mojstrica Ivanka Ferjančič v Idriji ustanovila čipkarsko šolo, ki še vedno deluje in vzgaja nove rodove klekljaric. Te so v skupinah po domovih ob svojem ustvarjanju razvijale prijateljstvo, se kratkočasile ob raznih pripovedih, plemenitile bivanjsko kulturo ter razvijale nove vzorce čipk. Idrijci so za razvoj klekljanja poskrbeli tudi s festivalom idrijske čipke - prvega so pripravili že leta 1955. Leta 2017 pa so Idrija in ostala slovenska mesta, povezana s klekljano in šivano čipko prejela veliko priznanje Medvladnega odbora UNESCA, za kulturno dediščino človeštva.
V današnjem času ta specifična obrt doživlja svojevrstno renesanso, saj se klekljanje širi tudi po ostalih slovenskih krajih. Nastajajo številni sijajni novi vzorci ter čipke. Vsi se nemara še ne morejo primerjati z vrhunskimi stvaritvami spretnih idrijskih prstov, vendar so kljub temu znani uspehi tako na domačih tleh in širše. Preprosti beli sukanec nadomeščajo različne barve, vse zahtevnejše pa postajajo tudi čipke. Vsem spoštovanim damam, ki na ta način ohranjajo prisotnost te spretnosti v naših krajih, velja velik poklon, saj se s tem ohranja poseben in neponovljiv del slovenske kulturne dediščine.
Klekljarsko razstavo neprecenljive vrednosti smo si imeli čast ogledati prav v sklopu prve letošnje razstave PD fotosekcije. Pričarala nam jo je gospa Maja Fras, ki jo Planinsko društvo še bolje pozna kot planinsko vodnico. Skozi najin pogovor pred obiskovalci razstave in ob njenem prikazu klekljanja, so se odpirale poti, od samih začetkov njenih šivov, pa do današnjih vzorčkov in čipk. Vsi prisotni smo imeli priložnost začutiti kako lepo in hkrati pomembno je to delo. Velikega navdušenja nad njeno predstavitvijo ni bilo mogoče skriti.
Na stenah našega prireditvenega prostora so razstavljene njene eminentno izdelane čipke in kdo bi mogel prešteti vse ure, ki jih Maja presedi, sklonjena pod prosojno svetlobo s šivankami, belimi nitkami in kleklji v rokah. Te časti vredne izdelke izroča svojim najdražjim v poklon. Verjamem, da z iskrico v srcu pričakuje ali bodo ljudje znali dovolj spoštljivo hraniti mehkočutne stvaritve, ki jim jih izroča v varstvo? Nagrada za trud njenih del so lahko samo sijoče oči, nič drugega jih ne more poplačati.
Maja je med pogovorom prav tako dejala, da ročne spretnosti živijo z njihovo družino. Od prababice, babic, dedkov, očeta in mame so se prenesle nanjo. Mama je pletla, sedaj kvačka in veze čudovite prtičke ter zavese, ki krasijo njihov dom. Prav njej gre največja zasluga in zahvala, da ji je dala pobudo, jo opogumila ter ji pomagala zbrati vse izdelke za to razstavo. Starša sta ponosna na njene klekljarske ustvaritve, saj imajo posebno mesto na stenah njunega doma.
Vsako čipkarsko delo naše sokrajanke Maje Fras je reprezentativno, saj izhaja iz samega začetka, ki skozi ustvarjalni proces zori in dozori v stvaritev, ki preseneča s svojo precizno dovršenostjo, lepoto ter navdihom. Glede na to, da smo na začetku novega desetletja in da se takšna razstava v našem kraju ne zgodi ravno vsako leto, vabim vse, ki ste željni lepote, da si jo ogledate, saj bo na ogled ves mesec marec!
