Modrikasta golobica - sivka (Russula cyanoxantha)
torek, 29. julija 2014, avtor Jernej Javornik
Ko se pogovarjam z Lovrenčani o gobah, mi marsikdo omeni, da se iz svoje mladosti spomni odličnih gob, imenovanih sivke, pečenih »na plati«. Sivke so ljudsko ime za številne vrste gob, v Lovrencu pa je to v glavnem skupni izraz za številne vrste iz rodu golobic (Russula). Čeprav ljudje včasih niso nabirali le modrikaste golobice, ampak tudi druge zelo dobre užitne golobice (zelenkasta golobica, užitna golobica, siva golobica (po njej verjetno ime sivka) in druge), katerih ločevanje je za marsikoga dokaj težavno, je modrikasta golobica naša najpogostejša golobica. Še več, poleg rdečkaste mušnice oz. bisernice (Amanita rubescens) in žametastega gobana (Boletus erythropus) je najpogostejša vrsta gob pri nas nasploh. Poleg tega sodi med lažje prepoznavne golobice in najboljše jedilne gobe. Zato sem se odločil, da v tem prispevku podrobneje predstavim prav to vrsto golobice.
Modrikasta golobica raste posamično ali v manjših skupinah od začetka poletja pa vse do pozne jeseni. Najdemo jo tako rekoč v vseh gozdovih v okolici Lovrenca, od Drave do vrhov planine. Glede na moje izkušnje manjka le na stalno vlažnih ali pogosto poplavljenih tleh (barja, obrečni in poplavni gozdovi) ter na biološko zelo aktivnih, z dušikom bogatih tleh. Skratka, tam, kjer se stežka uveljavljata bukev in graden, ki sta njena najpogostejša mikorizna partnerja. Nekoliko manj pogosta je tudi v čistih sestojih iglavcev. Klobuk je mlad izbočen, s podvihanim robom. Pri starejših primerkih je izravnan z udrtim osrednjem in doseže od 5 cm do 15 cm širine. Kožica na klobuku je gladka, v mokrem vremenu lepljiva in na obrobju klobuka zelo dobro lupljiva. Kar se tiče obarvanosti klobuka, je ta vrsta izredno variabilna, tako da so lahko posamezni primerki modrikasti, modrikasto rožnati do sivi, vijoličasti ali povsem zeleni. Trosovnica je sestavljena iz lističev. Lističi so gosti in široki ter tudi pri starejših primerkih povsem beli, saj je trosni prah vrste bel. Lističi so zelo prožni, nelomljivi in se ob pritisku zlepijo. Prav te lastnosti lističev so najpomembnejši razpoznavni znaki vrste! Bet je valjast in poln, bel in le redko vijoličasto nadahnjen. Meso je belo, pod kožico klobuka rožnato in tako kot lističi dokaj prožno, še posebej v klobuku. Prelom beta je oster (podoben kot pri korenčku), meso na prelomu ni nikoli vlaknato in se med prsti zlahka drobi. Meso je brez posebnega vonja in prijetnega okusa (ne peče ali greni). Vrsta je užitna in vsestransko uporabna, verjetno pa najboljša ocvrta, pripravljena na dunajski ali pariški način.
Rod golobic uvrščamo v družino golobičark (Russulaceae). V rodu je opisanih približno 750 vrst in tako golobice sodijo med največje skupine gliv na svetu. Samo v Sloveniji je bilo glede na Seznam gliv Slovenije iz leta 1998 opisanih 145 vrst in nižjih taksonomskih enot (podvrsta, različek, oblika) golobic. Golobice ni težko prepoznati. Gre za majhne do srednje velike gobe pisanih barv, ki nikoli nimajo krpic na klobuku, zastiralca (obročka) ali koprene na betu in lupine v dnišču beta, torej struktur, ki so značilne za nekatere druge lističarke (mušnice, koprenke, kukmake = šampinjoni, dežnike in druge). Najpomembnejši razlikovalni znak rodu in celotne družine pa je struktura mesa. Trosnjake golobičark sestavljajo okroglaste celice, medtem ko so celice vseh ostalih skupin gliv podolgovate (nitaste) oblike. Zaradi teh mikroskopskih lastnosti je meso golobic lomljivo in krhko, prelom v betu pa vedno oster (podoben prelomu korenčka ali jabolka), medtem ko je prelom beta vseh ostalih skupin gob značilno vlaknat. Omenjena lastnost je v sliki in besedi prikazana tudi na spletnih povezavah (Wikipedia), ki so navedene v virih (v angleškem jeziku). Golobicam so najbolj podobne mlečnice (Lactarius), ki pa jih zlahka ločimo po tem, da na ranjenih mestih izločajo vodeno, večinoma belkasto tekočino imenovano mleček.
V rodu golobic najdemo tako užitne kot neužitne ali strupene vrste. Kljub izjemni pestrosti in dejstvu, da je nekatere vrste izjemno težko zanesljivo določiti, je določevanje užitnosti zelo preprosto. Bolj izkušeni gobarji dobro vedo, da lahko užitnost golobice določiš tako, da v ustih prežvečiš delček mesa. Vse strupene in neužitne golobice imajo namreč močno pekoč ali greneč okus, medtem ko so užitne vrste milega in prijetnega okusa. Vendar velja opozorilo, da na takšen način (po okusu) lahko zanesljivo določamo le užitnost golobic in deloma mlečnic. Zato moramo biti prepričani, da imamo pred seboj golobico. Na primer smrtno strupene mušnice nimajo nikoli specifičnega okusa (ne pečejo in ne grenijo). Užitne golobice so prijetnih okusov in med bolje prebavljivimi gobami (zaradi strukture mesa) in tako sodijo med najboljše užitne gobe. Med gobarji so mnogo premalo poznane in zaradi tega premalo cenjene. Med užitnimi golobicami, ki so dokaj pogoste v Lovrencu, izpostavimo še zelenkasto golobico, vabljivo golobico, sivečo golobico, jagodno golobico, lešnikovo golobico in olivno golobico. Več informacij o teh in mnogih drugih golobicah lahko najdete na spletni povezavi Gobarskega društva Lisička, ki je navedena v virih.
Golobice pa niso pomembne le kot jedilne gobe, pač pa imajo tudi izjemen ekološki pomen v naših gozdovih. Vse vrste golobic so namreč mikorizne glive, ki tvorijo ektomikorizo z veliko večino lesnatih rastlin pri nas. Mikoriza ali »glivna korenina« je stalna simbioza med koreninami rastlin in glivami, ki deluje kot organ za sprejemanje vode in hranil. Številne raziskave gozdnih ekosistemov, fiziologije (življenjskih procesov) dreves in gozdnih tal vedno bolj razkrivajo pomen mikorize kot ene izmed bistvenih komponent gozda, ki je ključna za zagotavljanje kroženja hranil in vode v gozdnih tleh in s tem nemotenega delovanja celotnega gozda. Golobice so poleg koprenk, razcepljenk, mlečnic in kolobarnic najpogostejše mikorizne gobe, ki jih najdemo tako rekoč v vseh gozdnih tipih zmernega pasu. So pogost mikorizni partner listavcev, zlasti bukve, ki je naša najpomembnejša drevesna vrsta.
Uporabljeni viri
- Gerhard, E. 2006. Der grosse BLV Pilz Führer für Unterwegs. München. BLV Buchverlag GmbH & Co.KG: str. 718
- Grebenc, T., Železnik P., Štraus I., Bajc M., Kraigher H. 2012. Razvoj korenin, pestrost in pomen mikorize pri navadni bukvi. V: Bukovi gozdovi v Sloveniji: Ekologija in gospodarjenje. Bončina A. (ur.). Ljubljana. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: str. 469
- Kränzlin, F. 2005. Pilze der Schweiz, Band 6: Russulaceae. Luzern. Verlag Mycologia: str. 319
- Poler, A., Vrščaj, D., Boh, A. 1998. Seznam gliv Slovenije, 2. dopolnjena in posodobljena izdaja. Ljubljana. Zveza gobarskih društev Slovenije: str. 120
- Poler, A. 2002. Veselo po gobe. Celovec. Mohorjeva družba: str. 363
- Internetni vir: Spletna stran GD Lisička Maribor, http://www.gobe.si/Mikologija/Russula Citirano 27. 7. 2014
- Internetni vir: Wikipedia – golobičarke: http://en.wikipedia.org/wiki/Russulaceae Citirano 27. 7. 2014
- Internetni vir: Wikipedia – golobice: http://en.wikipedia.org/wiki/Russula Citirano 27. 7. 2014
Avtor besedila in fotografij: Jernej Javornik, dipl. inž. gozdarstva (UN)
