Jantarna pot
petek, 21. februarja 2014, avtor Andreja Šlag
V tem zimskem času, ko smo širom Slovenije, tudi mi v Lovrencu na Pohorju, končno dočakali sneg, jaz ob prijetni toplini električnega kamina in skodelici vroče čokolade sanjarim o hudi, beli in mrzli zimi v daljni Rusiji … Pravzaprav se spominjam doživljajev z lanskega potovanja po »Jantarni poti«.
Če želite med branjem prispevka prisluhniti tradicionalni ruski glasbi, vklopite spodnji predvajalnik:
Od 18. 9. do 29. 9. 2013 sem s Sindikatom UKC Maribor potovala po dobršnem delu nekdanjega vzhodnoevropskega bloka.
Pot iz Maribora nas je z vmesnimi postanki najprej vodila do Berlina, glavnega mesta Nemčije. Tja smo prispeli 4 dni pred volitvami, zato nas je z vseh koncev »gledala« in »pozdravljala« gospa Angela Merkel. V Berlinu sem bila tokrat drugič, a le-ta me znova ni prepričal. Če ravno mi »vsi« dopovedujejo, kako lepo je to mesto in kako metropolitansko je …
 V spomin in opomin: ostanki ruševin, povzročenih z zavezniškim bombardiranjem Berlina |
 Znameniti televizijski stolp v nekdaj vzhodnem Berlinu |
 Nemški parlament – Bundestag |
Po ogledu Berlina nas je pot peljala do pristanišča Travemünde. Po celonočni vožnji z avtobusom in po celodnevnem aktivnem ogledovanju Berlina se je končno ponudila možnost počitka v postelji – v kabini trajekta, s katerim nas je čakala dvodnevna plovba do Helsinkov.
Ob mirnem morju in dobri morski, severni hrani je cca. 2000 km plovbe hitro minilo.
 Trajekt družbe Finnlines Routen, a Grimaldi Group Company |
 Večerja na trajektu |
Prispeli smo v glavno mesto Finske, v božičkovo deželo, deželo severnega sija, deželo belih noči, deželo severnih jelenov – »Rudolfov« … V deželo, ki z nami deli afero »Patria«.
Žal za ogled glavnega mesta te skandinavske države nismo imeli na voljo ves dan. A kljub temu smo videli dovolj – tudi to, da Skandinavija vendarle ni tako čista, kot si jo najverjetneje večina izmed nas predstavlja.
 Helsinki |
 (Ne)čistoča v Helsinkih |
 Finski parlament |
Še isti dan nas je čakala avtobusna vožnja do Rusije, natančneje do mesta Sankt Peterburg.
Naše, do sedaj dokaj mirno potovanje, se je kaj hitro prevesilo v potovanje, polno vznemirjenosti. Najbrž na avtobusu ni bilo osebe, ki ne bi bila v pričakovanju prečkanja meje; meje med Finsko in Rusijo, Schengenske meje med EU in Rusko federacijo. Naša pričakovanja, negativna in pozitivna, so bila izpolnjena. Bolj ko se je meja bližala, bolj nas je vodička pripravljala na prehod le-te; poučila nas je o vsem, kar smo nekdaj že znali, pa smo kaj hitro pozabili: »Prosim pospravite fotoaparate. Meje se ne sme fotografirati. Dovolj bo, če bo policaj ali carinik samo videl fotoaparat v vaših rokah ali okrog vašega vratu in že bodo problemi … Nikar se ne smejte, bodo mejni uslužbenci mislili, da se smejite njim …«
No, in potem smo končno prispeli, najprej smo prečkali finsko mejo, na evropski strani smo tako še izkoristili možnost obiska WC-ja, kajti povedano nam je bilo, da bomo rusko mejo prečkali bodisi zelo hitro bodisi zelo počasi in dolgo, vse je (bilo) odvisno od volje obmejnih organov. Seveda pa je vedno možno, če se tako hoče in želi, zadeve pospešiti, zato se je zbral denar – 5 evrov po osebi.
Najprej smo prevozili nikogaršnjo zemljo, nato smo prispeli na ozemlje Ruske federacije, čez čas smo se pripeljali do prve (pred)kontrole. Tam smo se gospe policistki nekako najavili, da prihajamo na mejo, odprla je cestno zapornico in odpeljali smo se proti mejnim objektom. Ko smo prispeli, je šofer odšel s svojim potnim listom, »napolnjenim« z 250 evri do uslužbencev mejne policije. S strani obmejnih organov smo dobili povelje, da zapustimo avtobus in vstopimo v zgradbo – mejno upravo. Medtem ko sta gospa policistka in gospod policist v dveh kolonah kontrolirala in preverjala originalnost in veljavnost potnih listov ter vizumov vsakega izmed nas posebej, je na našem avtobusu opravljal svoje delo policijski pes, ki je prevohal naše sedeže, našo prtljago … Po več kot dobri uri smo uspešno, brez problemov, zadovoljni, da tako HITRO, prečkali mejo. Čez kakšen kilometer ali dva smo prevozili še zadnjo mejno (po)kontrolo. (Slednja je namenjena vsem tistim osebam, ki bi jim kakorkoli uspešno uspelo ilegalno prečkati že predhodni dve kontroli).
Začelo se je temniti in spremljati so nas začele luči, ki so še prav posebej zasijale ob vstopu v Sankt Peterburg.
 Balalajke in babuške (Balalajka je nacionalni ruski instrument – »Balalájka je družina ruskih ljudskih brenkal trikotne oblike s tremi strunami)« (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Balalajka) |
 Replike Fabergéjevih jajc »(Fabergéjevo jájce (izgovor: Fáberžejevo j) je izdelek draguljarske firme Fabergé iz Sankt Peterburga v obliki jajca. Med leti 1885 in 1917 so Fabergejevi draguljarji izdelali na tisoče teh izdelkov. Jajca so izdelana večinoma iz poldragih kamnov ali dragocenih kovin, v različnih velikostih in okrašena z dragulji ali kovinskimi vzorci. Majhna Fabergejeva jajca so bila cenjeno velikonočno darilo in so jih uporabljali tudi na okrasnih verižicah. |
Sankt Peterburg, nekdaj tudi Petrograd (1914–1924), kasneje tudi nam bolj poznan kot Leningrad (1924 –1991) je mesto, v katerem je nekoč živela in vladala znamenita carska družina Romanov. V Sankt Peterburgu je živel tudi zdajšnji predsednik Ruske federacije, gospod Vladimir Putin. Mesto, ki je drugo največje v Rusiji, velja za eno najlepših mest na svetu in je kot nekakšno »rusko okno v Evropo.«
»Mesto je bilo ustanovljeno 27. maja 1703 na ukaz carja Petra I. Velikega, ki je mestu z najemom tujih – predvsem italijanskih – arhitektov dal evropsko noto.« (Vir: Wikipedia)
Po prijetnem spancu na trdih tleh in okrepčilnem zajtrku smo se odpravili na ogled Peterhofa, rusko – Petergofa, nekdaj – Petrodvorca, naselja v Petrodvorskem okrožju mesta Sankt Peterburg, kjer se nahaja istoimenska palača, ki je bila zgrajena leta 1725 po zamisli Petra Velikega kot njegova letna rezidenca. Razkošen kompleks je dobil vzdevek »ruski Versailles«. (Vir: Wikipedia)
Ob prispetju v Peterhof in izstopanju iz avtobusa smo zaslišali slovensko himno. Bilo je neprecenljivo! Tako daleč od doma slišati uglasbeno Prešernovo Zdravljico, zaigrano s strani lokalnih glasbenikov, nam za nekakšno dobrodošlico in njim za kakšen rubelj.
 Palača Peterhof – nekdaj podeželska palača carske družine Romanov |
Z ogledi smo nadaljevali v Puškinovem, kjer stoji mogočna palača Katarine Velike iz 18. st. V tej palači se nahaja tudi znamenita jantarna soba (žal fotografiranje le-te ni bilo dovoljeno, ogledate pa si jo lahko na povezavi).
Jantarna soba, žal, ni več originalna. 2. svetovna vojna ji ni prizanesla, tako kot tudi ni prizanesla prebivalcem takratnega Leningrada.
»Ko je junija 1941 Hitlerjeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, niso resno načrtovali zasedbe Leningrada, odločili so se, da bodo namesto tega mesto izstradali.«
(Kot so veliko let kasneje srbske sile poskušale s Sarajevom).
»8. septembra 1941 se je tako začela 900 dnevna blokada mesta (obleganje Leningrada), ki je trajala vse do 27. januarja 1944 in je zahtevala 800000 žrtev. Zaradi vsega prestanega med vojno je mesto kot prvo v Sovjetski zvezi dobilo naziv mesto heroj. Ves ta čas se je mesto lahko oskrbovalo le pozimi prek zamrznjenega Ladoškega jezera po t. i. poti življenja.« (Vir: Wikipedia)
 Čebulasti »zvoniki« zasebne kapele družine Romanov v sklopu palače v Puškinovem oziroma v Carskem selu |
 Nakit iz jantarja. Jantar nas je spremljal po celotni poti; od Nemčije do Češke, preko katere smo se vračali domov. |
Zvečer nas je čakal nepopisno romantičen dogodek: plovba po mogočni reki Nevi in njenih rokavih, Fontanke in Mojke. Po končanem ogledovanju St. Peterburga iz vode, smo večer podaljšali v noč na kopnem v eni izmed lokalnih gostišč ob steklenici prave ruske vodke in prepevanju Kalinke …
 Plovba po reki Nevi |
Šesti dan našega potovanja, tretji v Rusiji, smo ves dan preživeli v strogem centru St. Peterburga. St. Peterburg je veliko mesto, je velemesto in imeli smo kaj videti. Tudi noge so bolele!
Najprej smo se z avtobusom vozili po prostranih avenijah in ulicah St. Peterburga. Videli smo, da nimajo le Mariborčani Astorije, imajo jo tudi St. Peterburžani – znameniti hotel Astoria, ki je v preteklosti gostil in prenočeval številne znane osebnosti.
Zapeljali smo se na otok – Vasilijev otok, kjer stoji Petropavlovska trdnjava in Peter Pavlova cerkev, v kateri so pokopani ruski carji in člani družine Romanov.
Ta dan smo videli tudi Auroro - »Aurora (rusko Аврора) je ruska oklepna ladja, trenutno na ogled kot muzejska ladja v Sankt Peterburgu. Bojevala se je z japonsko mornarico v rusko-japonski vojni. Eden od prvih incidentov komunistične revolucije v Rusiji se je zgodil na ladji Aurora.« (Vir: Wikipedia)
 Aurora |
Sledil je čas za nakupe; babušk, replik Fabergéjevih jajc, CD-jev z rusko narodno glasbo (Moskovske noči), jantarjevega nakita, vodke ... Kar pač kdo, zagotovo pa se je našlo za vsakogar nekaj! Priznam, nakupovanje je prevzelo tudi mene, z mojo cimro, gospo Zdenko Majal, nisva bili dovolj disciplinirani in sva se v trgovini zadržali dlje kot bi »smeli«. Ob dogovorjeni uri nama je skupina »pobegnila« na ogled »Krvave cerkve«. Bila sem jezna, besna in žalostna, da ne bom videla stavbe , ki sem si je ves čas tako zelo želela, tiste cerkve, s pisanimi čebulastimi zvoniki – »Krvave cerkve«. Bila pa sem tudi prestrašena. Kako v tem velemestu najti svojo skupino? Res je, da v času informacijske dobe obstajajo telefoni, a kaj, ko naši mobiteli v Rusiji niso delovali. Zemljevide, če sem odkrita, znam slabo brati … Kako se sporazumeti z domačini? Srbščino razumem, ruščine pa ne, cirilico sicer znam brati … Pa sva se s »kamaradinjo« skregali, valili krivdo druga na drugo, zaradi katere izmed naju sva zamudili pravo mesto ob pravem času. A sva se kljub vsemu zbrali, pogledali na zemljevid in v zraku poiskali pisane kupole ter se odpravile proti »Krvavi cerkvi«. In jo našli! Tako zelo sva hiteli, da sva tja prispeli celo pred najino skupino. Sami sva si nabavili vstopnici za ogled notranjosti »Krvave cerkve«, ki danes bolj kot bogoslužnim namenom služi muzejskim. Ob vstopu v notranjost omenjene cerkve, sva se dokončno obe pomirili, prevzele so naju prečudovite freske, ki so upodabljale svetopisemske prizore, njihove barve so bile tako močne ter žive, da sva imeli občutek, da gledava slike. In ko sva prispeli do oltarja, sva pred njem tudi obstali, pa ne zaradi najsvetejšega ampak zaradi najsvetlejšega, bleščalo in lesketalo se je v zlato vdelano drago in poldrago kamenje. Prečudovito! Dragoceno! In zakaj se tej cerkvi reče »Krvava cerkev«? V bistvu je to »katedrala Kristusovega vstajenja in le-ta stoji na mestu, kjer so leta 1881 izvedli atentat na Aleksandra II.« (Vir: Wikipedia)
Zato torej »Krvava cerkev«.
 Cerkev – zvonik Peter in Pavlove cerkve na otoku Vasilij v St. Peterburgu |
 »Krvava cerkev« |
 Notranjost »Krvave cerkve« – freska Jezusovega rojstva |
Po ogledu katedrale Kristusovega vstajenja smo ponovno dobili »prosti čas«. Tokrat s cimro nisva šle več po nakupih, temveč sva v znano kavarno »Kafe Zinger« povabili najinega soizletnika, župnika, gospoda Jožeta Hrastnika.
Več o tej fascinantni kavarni s prečudovitim razgledom na St. Peterburg, ki je hkrati knjigarna in ima pomenljivo ime ter odlično lokacijo, pa si lahko preberete in ogledate sami na spletnem naslovu.
Po prijetnem »počitku« v »Kafe Zinger« nas je čakala še vožnja »domov«, v naš hotel Azimut. S tem se je za nekatere dan zaključil, nekaj pa si nas je dan podaljšalo v prijeten večer. Privoščili smo si ogled baleta – Labodje jezero. V Aleksandrinjskem teatru, v Dvorani rdeče-zlatega Aleksandrinskega gledališča v Sankt Peterburgu …
Aleksandrinjsko gledališče stoji tik ob Vaganovi akademiji, najstarejši in najboljši šoli baleta sploh …
Kakor je zapisano v Delovi sobotni prilogi.
V hotel smo se vrnili s taksijem. To je bila življenja ogrožajoča vožnja! Taksist je vijugal po širokih cestah St. Peterburga, hitro zaviral in še bolj hitro speljeval, prevozil kakšno rdečo luč … Na koncu pa mi je še zmanjkalo nekaj rubljev do dela cene, ki sem jo morala poravnati za vratolomno vožnjo (denarja v Rusiji ni bilo enostavno menjati, na recepciji v hotelu nam ga niso hoteli, saj so zato imeli namenjene posebne avtomate. Le-ti pa niso preveč radi jemali evrov, če ravno ne razumem, zakaj; za vsak papirnati evro, ki sem ga dala v avtomat, z namenom, da bi mi ga zamenjal za rublje, mi je avtomat sporočil, da sem mu dala ponaredek in mi ga zato ni hotel vzeti – zamenjati), moj del je poravnala gospa Saša Čelan Stropnik, dr. med., za kar ji še enkrat, iskrena hvala!
 Notranjost Aleksandrijskega gledališča |
 Slovenska publika v Aleksandrijskem gledališču v St. Peterburgu |
 Zunanjost Aleksandrijskega gledališča |
Pa smo dočakali naš zadnji dan v Rusiji, v St. Peterburgu. Ljudje radi rečemo, da sodimo po zaključku; bodisi spisa, eseja, govora, ogleda …
Zato sta nam vodički, »naša« in lokalna, najlepše pustili za konec – ogled Ermitaža.
Ermitaž je »Zimski dvorec ob reki Nevi, je palača v Sankt Peterburgu. Zgrajena je bila med leti 1754 in 1762 kot zimska rezidenca ruskih carjev. Arhitekturno je zgradbo v baročnem stilu zasnoval Bartolomeo Rastrelli. Fasada je zeleno-bele barve, palača pa ima 1786 vrat in 1945 oken. Izmed cesarjev jo je prva uporabljala cesarica Katarina Velika.
V palači je danes sloviti muzej Ermitaž, ki hrani eno največjih svetovnih umetniških zbirk. Kot del muzeja je mnogo izmed 1057 dvoran in soban Zimskega dvorca odprtih za javnost. V vojaški galeriji, ki je bila odprta leta 1826, je razstavljenih 332 portretov ruskih vojaških poveljnikov iz časa Napoleonove invazije na Rusijo.
Boljševiški napad na Zimski dvorec je pomenil začetek Oktobrske revolucije.«
(Vir: Wikipedia)
Ko smo videli še to bogastvo od bogastva, smo se počasi odpravili na pot proti prvi izmed treh baltskih držav, ki smo jih imeli v programu obiska in ogledov. Bolj ko smo se od St. Peterburga oddaljevali, bolj se nam je kazala prava »slika« Rusije, na cesti smo srečevali Lade, hiške so bile skromne … In bolj ko sem razmišljala o vsem videnem bogastvu v St. Peterburgu, bolj mi je bilo jasno, zakaj je prišlo do oktobrske revolucije in zakaj se je le-ta odvila prav na tem ozemlju.
 Pogled skozi eno izmed oken v Ermitažu |
 Spomin na čase, ko sta srp in kladivo bila simbol delavstva in ko so delavci (še) imeli svojo ceno |
Zvečer smo prispeli v glavno mesto Estonije – Talin. Ko smo prispeli, je bila že tema, videla in slišala ter zavonjala sem morje. Čisto ob njem nas je »čakal« nov hotel, bil je moderen, a vendar hkrati tako zelo domač. Postregli so nam s slastno večerjo.
Po prespani noči smo se zbudili v prvi, res mrzel dan na našem potovanju. Pisal se je 25. 9. 2013, merilo se je 5 0C, pihal je severni veter. Baltik pač!
Ogledali smo si Talin; privoščili smo si losovo enolončnico, poizkusili čokolado s česnom, videli ogromno lično izdelanih, uporabnih in neuporabnih, izdelkov iz lesa, si spet ogledovali izdelke iz jantarja …
Predvsem pa smo spoznali estonsko realnost natalitete, ki je še hujša od slovenske. Estonsko podeželje je skoraj popolnoma prazno, tu in tam smo videli kakšno (pre)lepo hiš(k)o, ki ni več domačija temveč vikend. Večina podeželske populacije se je preselila v glavno mesto, ki postaja prenaseljeno, prostrano podeželje pa (p)ostaja (vse bolj) prazno in neizkoriščeno.
Estonija se mi je vtisnila globoko v spomin in srce. Je majhna, razvita, romantična država s prečudovito neokrnjeno naravo in prelepim podeželjem. Delovala mi je zelo skandinavsko.
 Center Talina |
 Talin s ptičje perspektive |
 Jahte, zasidrane pred našim hotelom |
 Plaža Menda se Estonci poleti v tem morju tudi kopajo. Temperatura le-tega ne presega 16°C. |
Pot smo nadaljevali proti naslednji Baltski državi – Latviji. V poznem popoldnevu smo prispeli v glavno mesto – Rigo. Bilo je še svetlo. Opazili smo, da prihajamo v manj razvito državo, kot je bila Estonija.
V Latviji smo takrat plačevali še z latsom. Od 1. 1. 2014 imajo tudi Latvijci evro. Matematika mi je vedno delala probleme in ni mi bilo v veselje, ko sem na tem potovanju morala, tako kot že dolgo ne, veliko računati ter preračunavati: iz evrov v rublje, latse, litase, zlote …
Sicer pa sem si Latvijo zapomnila kot državo čokolade, v Laimi izdelujejo odlično (temno!) čokolado, in kot državo neke vrste »Jegermaistra« – Riga Balzams – Black Balsam.
V spomin se mi je vtisnila tudi zato, ker svojo samostojnost ceni, upam si trditi, da veliko bolj kot mi, kar sicer velja za vse tri baltske države (Estonijo, Latvijo in Litvo). Zapomnila sem si jo tudi zato, ker je zaradi enega dejanja v preteklosti podobna naši Sloveniji; tudi Litva je namreč na nek način »izbrisala« nekatere svoje prebivalce, zlasti Ruse, živeče, rojene v tej državi. Kar ima svoje posledice in kar terja hud davek. Turistična vodička nam je povedala, da je prav Riga po statistiki najnevarnejša evropska prestolnica, saj se v njej zgodi največ umorov, posebej takrat, ko pade mrak.
V Rigi sem videla »spomenik« bremenskim godcem. Če ravno je to pravljico napisal eden izmed bratov Grimm – Simsala Grimm, nam je bilo povedano, da je ta pravljica prvotno nastala na prostoru današnje Latvije. Sicer pa ena izmed legend pravi, da je tudi prvo božično drevo stalo prav v Latviji.
»Nekateri pravijo, da je prvo drevesce nastalo v Latviji, leta 1510. Danes je v Town Hall Square v Rigi spominska ploščica z vgraviranim tekstom "The First New Year's Tree in Riga in 1510" (prvo novoletno drevo v Rigi v letu 1510). Predvideva se, da so drevo okrasili s papirnatimi rožami in zakurili med novoletnim praznovanjem.« (Vir: Kako je nastalo božično drevo)
 Forma viva Bremenskih godcev |
 Ulična glasbenika, ki sta nam v Rigi zaigrala Zdravljico, in mi smo jo, kot ponosni Slovenci, zapeli |
Za ogled nam je ostala še zadnja baltska država – Litva. Še prej, ko smo se pripeljali do glavnega mesta – Vilne, smo se, takoj za latvijsko-litvansko mejo ustavili v kraju Siauliai in obiskali znamenito Goro križev, ki naj bi bila, kakor je bilo zapisano v našem programu izleta, »simbol litovske narodne identitete in je ena glavnih romarskih centrov Baltika.« Semkaj je romal tudi pokojni papež Janez Pavel II. Litva je bila prva država po Nemčiji (v kateri je precej prisoten tudi protestantizem, tako kot tudi na Finskem), Rusiji, Estoniji in Latviji, kjer so pretežno pravoslavci, rimokatoliška. Nam je vsem skupaj že bolj dišalo po domu, a vseeno smo bili še daleč stran.
 Pogled od daleč na Goro križev |
 Gora križev je pokrita s tisočerimi križi in le-teh je iz dneva v dan vse več |
Po nočitvi v zadnji baltski državi nas je čakal dolg in naporen dan.
Najprej smo se odpravili na ogled glavnega mesta Litve – Vilne. V Vilni sem po naključju morda našla svoje »korenine«. Naenkrat sem pred sabo zagledala reklamo za draguljarno »DORÉ«, kakršen je bil dekliški priimek moje mame, ki ga je nasledila po svojem očetu, mojem dedku, Francetu Doretu iz Podvelke.
Ko smo Vilno zapustili, smo se odpravili na pot proti Trakaiu, kjer smo si ogledali veličasten srednjeveški dvorec. A mene je bolj kot omenjeni dvorec navdušilo samo mestece Trakai, obdano z mnogimi jezeri in prečudovito gradnjo hiš. Vse, prav vse so bile narejene iz lesa. Spomnim se citata iz ene, naše stare, slovenske reklame: »Les je lep.«
In ko smo se naužili lepot ob jezeru, smo se podali na »gor pa dol« pot iz Trakaia proti Varšavi. V večernih urah smo prispeli v glavno mesto Poljske, se nastanili v novem, v mesecu juniju 2013, otvorjenem hotelu, ki je bil nadvse sofisticiran.
 Pred draguljarno Doré v Vilni |
 Srednjeveški dvorec Trakai |
 Lesene hiše |
Ko smo se naslednjega dne zbudili in se zbrali na avtobusu, da se odpeljemo na ogled Varšave, je pogovor tekel le o »tegobah«, ki smo jih doživeli zvečer v sobah našega hotela; nekateri si nismo znali prižgati luči, spet drugi niso našli telefona, tretji niso znali zastreti žaluzij na oknih, četrti niso znali … Vodička nam je povedala, da je to pač tako, kadar za izgradnjo, izdelavo in dodelavo ter namestitev pohištva, podajajo predloge svetovni poslovneži.
Jooooj, zaskrbelo me je, da sem funkcionalno nepismena!
Po ogledu Varšave, priznati moram, da me je le-ta očarala, smo pot nadaljevali proti Krakovu.
Krakov je mesto, v katerem je bil nekoč pomožni škof, kasnejši papež Janez Pavel II.
Od vseh mest, ki nam jih je ponudil bogat program tega 12-dnevnega potovanja, sem najmanj pričakovala od poljskih dveh mest, Varšave in Krakova, a moja pričakovanja so bila napačna. Obe mesti sta več kot vredni ogleda in postanka za več kot le en dan.
V Krakovu smo zapravili še zadnji »dnar«, se odpravili še k zadnjemu »skupnemu« počitku na tej poti, saj nas je naslednji dan čakala dolga pot domov, po Poljski, čez Češko in Avstrijo v našo ljubo Slovenijo.
 Varšava |
 Kip Karola Jozefa Woytile – papeža Janeza Pavla II. V Krakovu |
 Andreja pred cerkvijo sv. Andreja v Krakovu |
Pravkar se končujejo zimske olimpijske igre. Le-te so se odvijale v Sočiju v Rusiji. Spremljala sem jih in navijala za naše športnice in športnike. Ob tem me je prevevalo zadovoljstvo, da sem košček Rusije v živo spoznala tudi sama in ob ogledih športnih prenosov, ko je bilo zaznati ledeno zimo v Rusiji, me je grel pogled na »kamen sonca«, ki bi naj v nas »prebujal življenjsko veselje – JANTAR« (tako pravijo in lahko preberemo v trgovini Ahat).