JUBILEJ LOVRENŠKIH KOVAČEV

četrtek, 29. aprila 2021, avtor Franc Verovnik

140 let Tovarne kos in srpov Lovrenc na Pohorju, nekdanje Kiefferjeve tovarne, ter 30 let hčerinskega podjetja Bukev

 

Poklon sedanjim in nekdanjim delavkam in delavcem tovarne za prvi maj, praznik dela! 

In v spomin na 930. obletnico prve omembe našega kraja – okoli 1. maja 1091! 

 


Foto: Anžej Bečan
 
V letu 2021 mineva 140 let od začetka obratovanja Tovarne kos in srpov v Lovrencu na Pohorju, ki je pomembno zaznamovala kraj. Prav tako bo letos minilo 30 let od ustanovitve hčerinskega podjetja Bukev. Obletnici sta primerna priložnost za pregled delovanja tovarne od začetkov do danes. V njeni zgodovini je dolgo igrala odločilno vlogo rodbina Kieffer, zaradi česar se je med prebivalstvom uveljavilo domače ime »Kieffer(je)va fabrika«. Spomin na rodbino postopno bledi, zlasti med mlajšimi rodovi, zato je prav, da se je spomnimo, saj je bila doslej neupravičeno spregledana. 
 

ČAS PRED KIEFFERJI

Železarstvo se je na Lovenškem začelo že v času, ko so tukaj gospodarili benediktinci iz šentpavelskega samostana (do leta 1782), saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za to dejavnost: zaloge lesa, vodna sila in železova ruda. Na tiste čase spominja v kraju ohranjeno hišno ime »Šmelcer« (nem. der Schmelzer: topilec). Izrazito se je železarstvo razmahnilo šele na začetku 19. stoletja. Na Rdečem bregu in Recenjaku so bila tedaj znana skromna nahajališča železove rude, ki so jih začeli intenzivneje izkoriščati, ko sta koncesijo za postavitev fužin v kraju leta 1812 dobila cesarsko-kraljevi komornik Rudolf Josef Hackelberg in lastnik viltuške graščine Sebastian Weniger. Prvi je fužino zgradil na ozemlju kasnejšega gostišča in zdravilišča Büttner. Kmalu jo je uničila povodenj, zato jo je preselil v Kurjo vas severno od izliva Slepnice v Radoljno, kjer je zgradil še plavž. Zaradi pomanjkanja rude je prenehala delovati okoli leta 1850. Weniger je leta 1815 na dražbi kupil kovačijo, mlin in stope za luščenje prosa, ječmena in ajde nad Kurjo vasjo ob Radoljni. V teh poslopjih so nato uredili fužino, kovačijo, mlin in žago. V kratkih obdobjih so se menjavali številni lastniki, prav tako proizvodnja raznih izdelkov, med drugimi na primer bajonetov in nožnic za vojsko med letoma 1870 in 1879, ko je Avstro-Ogrska okupirala Bosno in Hercegovino. Izdelovali so tudi vžigalice in za ta namen leta 1875 zgradili novo poslopje. Proizvodnjo vžigalic so kmalu preselili v Ruše, v tem obratu pa leta 1880 začeli kovati srpe.
 

Anton Karinger (1829–1870): Fužina v gorski dolini
(vir: Wikipedija, hrani Gornjesavski muzej Jesenice)

OBDOBJE KIEFFERJEV

 
Začelo se je z letom 1881, ko se je trgovec z železnino Heinrich (Henrik) Kieffer z ženo Anno (roj. Zimmermann), s hčerkami Julio, Klaro in Frido ter s sinom Friedrichom iz nemškega mesta Künzelsau v pokrajini Württemberg na jugozahodu Nemčije preselil v Lovrenc na Pohorju, kjer je kupil obrate nekdanjih Wenigerjevih fužin ob Radoljni. V njih je ustanovil tovarno kos in srpov z uradnim imenom »Heinrich Kieffer, Sensen- und Sichelfabrik, St. Lorenzen an der Kärntnerbahn«. Poleg dotedanjega kovanja srpov se je odločil še za izdelavo kos. Ker je bila ta panoga v Lovrencu povsem nova, je s seboj pripeljal strokovnjake, ki so obvladali ustrezne kovaške spretnosti. Ključne delovne faze tega postopka so bile dolgo časa njihov privilegij, prav tako njihovih potomcev. Domačini so bili odrinjeni vse do leta 1945. Spomin na nemške mojstre se je ohranil v poimenovanjih posameznih postopkov pri izdelavi kos, ki so jih delavci podomačili, na primer »pratanje« (nem. breiten, to je širiti), »cônanje« (nem. zahnen, to je napraviti zob ali rob), »hirtanje« (nem. härten, to je kaliti) in še veliko drugih. 
 
Heinrich Kieffer je v naslednjih letih veliko investiral v izboljšave proizvodnje. Za ta namen je leta 1886 zgradil še eno stavbo za izdelavo kos. Ključni omejitveni dejavnik je bila količina vode, ker je bil naravni pritok vode preskromen za pogon večjega števila vodnih koles. Zaradi tega so zgradili številne kanale in »fludre« (žlebove). Oblasti so mu leta 1890 dovolile gradnjo zbiralnika vode, v katerem se je čez noč nabrala voda, da so naslednji dan lahko obratovali s povečano močjo. Bil je lepo urejen, z lično hišico na umetnem otočku. Med ljudmi je bil znan kot »Kiefferov tajht« in je služil namenu do leta 1965.
 
 
Dovoljenje okrajnega glavarja za gradnjo nove stavbe za izdelavo kos in izdelavo nasipov (21. 7. 1886)   Dopis o predvideni gradnji zbiralnika vode z dne 23. septembra 1890
(oboje hrani Pokrajinski arhiv Maribor, fond Gospoščina Fala, škatla 88, ovoj 3/3) 
 
Tovarnar je kupil tudi Padajavnikovo posestvo z mlinom, v katerem je uredil proizvodnjo kos – tako imenovano »gornjo tovarno«, kasnejšo srparno oziroma škarjarno. Prav tako je leta 1892 kupil Fakovo posestvo, kjer je uredil domovanja za delavce, ključavničarsko delavnico in obrat za izdelavo zobčastih srpov.
 

Kiefferjeva tovarna in "tajht" leta 1910
 
Kiefferjeva tovarna okoli leta 1900, na manjši sličici je Fakovo
 
20. oktobra 1896 je Heinrich Kieffer v 49. letu starosti umrl (zapis v Marburger Zeitung, 1. 11. 1896, št. 88, str. 5). Vodenje tovarne je prevzel njegov brat Otto, ker je bil Heinrichov sin Friedrich še mladoleten (rojen 22. julija 1881). Podjetje je v uradnem nazivu obdržalo ime »Heinrich Kieffer«, ki se je ohranilo vse do leta 1945, le da so ga v času Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije spremenili v »Henrik Kieffer«. Leta 1911 (Marburger Zeitung, 15. 8. 1911, št. 97, str. 3) je umrl Otto, celotno vodenje tovarne je prevzel Friedrich. Tovarna se je medtem uveljavila s kvalitetnimi izdelki na široko po monarhiji in v svetu, o čemer pričajo številne nagrade z razstav po različnih mestih.
 

Priznanja za kvaliteto izdelkov Kiefferjeve tovarne (1912)
 
Reklamni plakat za kose iz časa pred 1. svetovno vojno
(hrani Tovarna kos in srpov, odslej TKS)
 
Po letu 1900 so zgradili električno centralo pri Faku, ki je z elektriko oskrbovala obrat za izdelavo zobčastih srpov in omogočila razsvetljavo delavskih stanovanj. Ob hudi nevihti leta 1916 je močno narasla Radoljna uničila večino žag in mlinov, na tovarniških napravah pa je povzročila veliko škode. Zato je Friedrich naročil regulacijo potoka z močnimi zaščitnimi stenami iz granita vzdolž tovarniškega območja. Podobno je dal utrditi vodne kanale. 
 

Posledice povodnji leta 1916
 
Kiefferjeva tovarna leta 1916
 
Posebej je potrebno omeniti, da je bil Friedrich odličen amaterski fotograf. Na njegovih fotografijah so upodobljeni različni motivi: portreti družinskih članov, sorodnikov in znancev, posnetki domače hiše, tovarniških naprav in okolice kraja ter čudoviti posnetki narave. Veliko število se jih je ohranilo, a so se po smrti njegove hčerke porazgubile pri zbiralcih starin. V Pokrajinskem arhivu v Mariboru hranijo med gradivom Gospoščine Fala njegove fotografije, ki jih je napravil po naročilu ali v dogovoru z grofom Alfonsom Zabeom na Fali, s katerim sta bila dobra prijatelja. 
 
Friedrich se je poročil leta 1915. Njegova žena je postala Franziska Ksavera Morocutti iz Maribora (roj. 13. oktobra 1887 v Slovenski Bistrici), po domače Wera. Čez dve leti se jima je rodila hčerka Annemarie (roj. 29. avgusta 1917). To je bil čas prve svetovne vojne, ki je prizadela tudi proizvodnjo v tovarni. Ker je zaradi vpoklica delavcev k vojakom primanjkovalo delovne sile, so v tovarni dobili ruske ujetnike, ki so bili spretni in delovni. 
 

Franziska Ksavera Morocutti leta 1915
 
Friedrich Kieffer leta 1915

Anamarija Kieffer poleti 1918 pred domačo hišo
 
Anamarija Kieffer leta 1928
 
Po končani vojni je Friedrich sprejel jugoslovansko državljanstvo in se preimenoval v Friderika, žena v Vero, hčerka pa v Anamarijo. Začelo se je težavno obdobje, nekdanja tržišča so bila razkosana, mnogi računi niso bili nikoli poravnani. V tovarni so težave skušali reševati s proizvodnjo novih izdelkov, med drugim nožev za različne namene, in s preusmeritvijo na nova tržišča. 
 

Kiefferjeva domačija po 1. svetovni vojni
 
Vera Kieffer ob tajhtu okoli l. 1930 (hrani Franc Javornik)
 

Tovarna v času Kraljevine SHS
 
Reklamni plakat za kose iz časa Kraljevine SHS
 
Ponovna kriza za tovarno se je začela leta 1930, ko je 2. marca umrl Friderik Kieffer, star komaj 48 let. Žena Vera in mladoletna hčerka Anamarija nista bili sposobni voditi poslovanja, tudi njuni sorodniki ne. Proizvodnjo so ustavili, leta 1932 so podjetje likvidirali. Delavci so vseeno obdržali stanovanja, razsvetljavo in najemniška zemljišča. Leta 1934 je koncern Krenhof-Redtenbacher iz Avstrije kupil 60-odstotni delež podjetja, preostali delež so obdržali Kiefferjevi. Mešano družbo so vodili Verin brat Anton Morocutti, dr. ing. Fric Max in dr. Rudolf Berl, industrialci iz Maribora. Prokurist tovarne je postal Ivo Kvac, ki se je leta 1935 v Lovrenc preselil iz Slovenj Gradca, kjer je bil že prej prokurist. V tem času je Anamarija Kieffer obiskovala Višjo trgovsko šolo v Mariboru.
 

Tovarna kos in srpov po letu 1935
 
Gornja tovarna po letu 1935
 
  
Spodnja tovarna po letu 1935
 

 
Uradno ime tovarne na pisemskih ovojnicah v času Kraljevine Jugoslavije
 
Novi lastniki so popravili vse objekte, nekoliko modernizirali stroje in povečali proizvodnjo kos in srpov. Delo je potekalo sezonsko, glavna sezona je bila od pomladi do julija. Tedaj je bilo zaposlenih okoli 90 delavcev, med njimi nekaj žensk. Delali so tudi ob sobotah in nedeljah, opravili so veliko nadur. Zunaj sezone je bilo pol manj zaposlenih, delali so osem ur dnevno pet dni v tednu. Nekvalificirani delavci so ostali doma in si zaslužek iskali drugje: v kamnolomu pri Kasjaku ali v Puščavi, pri okoliških kmetih. Leta 1935 so od Faka preselili proizvodnjo zobčastih srpov in ključavničarsko delavnico v spodnjo tovarno, tam je ostala le električna centrala. Dodatno električno energijo so leta 1938 začeli dobivati iz elektrarne Fala, a je služila samo za pogon pomožnih strojev in razsvetljavo. Za pogon kladiv je še naprej služila vodna sila. Tudi obe tovarniški hidrocentrali sta delovali dalje. Trojno kombinacijo virov energije so uporabljali do leta 1962, ko so opustili hidrocentrali in nato še vodno energijo. 
 
Med drugo svetovno vojno je potekala proizvodnja nemoteno do 22. avgusta 1944, ko so partizani zasedli Lovrenc. »Lovrenška republika« je trajala do 2. novembra 1944. Avstrijski strokovnjaki so tedaj zapustili tovarno, domači delavci pa so skrili gonilno jermenje, maziva, važnejše orodje in veliko dokončanih izdelkov v obokano skladišče in ga zazidali. Ko so se vrnili Nemci, uprava ni zmogla spraviti tovarne v pravi pogon, delavci so do konca vojne opravljali le vzdrževalna dela. 
 

Uradno ime tovarne na pisemskih ovojnicah med drugo svetovno vojno
 
Kovač ob "repaču" (repnem kladivu) med nemško okupacijo
 
Po vojni so v okviru nacionalizacije prejšnje lastnike razlastili in imetje 3. avgusta 1946 z odlokom zaplenili. Vera in Anamarija Kieffer se med vojno nista kompromitirali. Nasprotno, Anamarija je celo zbirala zdravila in sanitetni material, ki ga je po kurirjih pošiljala v partizansko bolnišnico Košuta v bližini Peska. Vseeno sta se morali preseliti iz domače hiše v upravno poslopje lovrenškega Gozdnega gospodarstva, od koder sta se po nekaj letih smeli vrniti nazaj domov. Živeli sta skromno, pomagali so jima sorodniki iz Avstrije. Mama Vera je umrla 2. avgusta 1964 in je pokopana v Mariboru. Anamarija je po vojni postala računovodkinja v domači tovarni, ker je imela ustrezno izobrazbo. Pri delu je bila zelo natančna in redoljubna. Mlajšim rodovom je bila odlična mentorica, kakor se spominja Franc Bečan, ki se je med opravljanjem prakse od nje naučil toliko, da je lahko brez težav začel s svojim poklicnim delom, ko se je kasneje redno zaposlil v tovarni. Sicer pa je bila pri vedenju nekoliko zadržana in svojska – znano je, da ni dovolila naslavljanja z »gospa«, za vse je namreč bila le »gospodična«! Po osamosvojitvi Slovenije so ji v postopku denacionalizacije vrnili sorazmerni delež zaplenjene posesti, ker sta bili z mamo od leta 1934 lastnici le dela podjetja. Vrnjena zemljišča je deloma prodala po zmernih cenah, nekaj pa jih je podarila. Zadnja leta življenja je preživela v Domu Danice Vogrinec v Mariboru, kjer je umrla 19. marca 2003. Svoje telo je po smrti prepustila v učne namene.
 

Anamarija Kieffer leta 1939

Anamarija Kieffer v zrelih letih
 

ČAS PO KIEFFERJIH 

S proizvodnjo v tovarni so lahko pričeli že 15. junija 1945, ker med vojno stroji niso bili poškodovani in so v tovarni imeli skrite zaloge. Za direktorja je bil imenovan Ivo Kvac, ki je bil že pred vojno prokurist Kiefferjeve tovarne. Zaradi pomanjkanja ustreznih strokovnjakov je tedanja oblast poslala Feliksa Mauriča iz Slovenj Gradca, ki je naučil delavce izdelave kos v različnih fazah. Kosarna je obratovala z zmanjšano zmogljivostjo, tudi število delavcev je bilo majhno. Srparno so usposobili šele v letih 1947 in 1948, ko so sami izdelali stroj za nasekovanje zob na srpih.

TKS po drugi svetovni vojni
 
Sedemdesetletnica TKS leta 1951
 
Uradna imena tovarne na pisemskih ovojnicah po vojni:

leta 1949

leta 1951

po letu 1952
 
 

Osemdesetletnica TKS leta 1961
(hrani Truda Prapertnik)
Na fotografiji so člani delavskega sveta in uprave tovarne. Od leve proti desni sedijo materialna knjigovodkinja Danica Maučnik, Vinko Juhart, direktor Mirko Torej, Maks Arčnik in Vili Arčnik; v drugi vrsti stojijo Alojz Pokorny, Jože Smolar, Franc Kušar, Jožef Arčnik, Ivan Bedenik in Fortunat Paradiž; zadaj stojijo Adolf Bedenik, Mihael Šmid, Stanko Šlag, Jože Sračnik, Peter Šumer 

Kolektiv tovarne ob osemdesetletnici TKS
(hrani Pavel Šlak)
 
Zaradi zastarelosti nekaterih delov proizvodnje in dotrajanosti stavb so ob koncu petdesetih let začeli razmišljati o rekonstrukciji tovarne. Leta 1963 sta prenehali delovati tovarniški hidrocentrali. Isto leto se je upokojil direktor Mirko Torej, nadomestil ga je dipl. ing. Hrabroslav Pernat. Odločili so se za gradnjo nove hale na travniku ob tovarni, s katero so pričeli junija 1964. Gradbeno podjetje Dravograd jo je zgradilo do poletja 1965, tako da so že naslednje leto lahko pognali novo proizvodnjo v celoti. V njej so dobile prostor kosarna, srparna in mačetarna. Stroje so postavili po vrstnem redu tehnološkega postopka. Posodobili so tehnologijo z nakupom peči na mazut in sodobnih zračnih kladiv na električni pogon, repna kladiva so opustili, zadnje leta 1971. S tem je dokončno odpadel vodni pogon. Izpraznjeno gornjo kosarno so priredili za proizvodnjo škarij, v srparni so uredili kotlovnico ter v starih prostorih tovarne uvedli izdelavo pleskarskih lopatic in kovanih lopat. 

Devetdesetletnica TKS avgusta 1971
(hrani Pavel Šlak)
Na fotografiji iz leta 1971 so v prvi vrsti z leve na desno sekretar Panto Bjegović, sindikalist in športni delavec Anton Garneš, direktor ing. Hrabroslav Pernat, vodja komerciale Karlo Siladji, računovodkinja Anamarija Kieffer, uslužbenec v komerciali Mirko Goričan, delovodja kosarne Maks Arčnik, šofer podjetja Jože Sračnik, ob njem stoji Ivan Bedenik

Nova hala TKS okoli leta 1970, na manjši sličici je Zadružni dom z ročarno
 
Po rekonstrukciji tovarne so se izboljšale delovne razmere, število delavcev je naraslo na dobrih 300, leta 1965 so uvedli 42-urni delovni teden. Med letoma 1965 in 1967 so dosegli vrhunec količinskega obsega proizvodnje, nato pa je v letih 1968 in 1969 zaradi zmanjšane prodaje kos njihova proizvodnja močno upadla. Težave so reševali z odpuščanjem delavcev in uvajanjem novih izdelkov, kot so stiskane vrtne lopate, po letu 1971 še gospodinjske in toaletne škarje. Za izdelavo slednjih so maja 1972 zgradili nov obrat pri zgornji kosarni in ga opremili s stroji podjetja Solingen iz Nemčije. V letih 1974 do 1976 so dopolnili program orodja z drobnim kmečkim orodjem. Bogato izbiro izdelkov so predstavili v katalogu, izdanem leta 1975, v katerem so ponujali 22 vrst kos, 16 vrst srpov, 5 vrst nožev, kosirje, pleskarske lopatice, lupilce in »S« spojke za pragove.

Katalog izdelkov iz leta 1975
 
Poučna zbirka: različne faze nastajanja kose
(hrani TKS Lovrenc)
 
Postopki pri izdelavi kose (vzorci so na poučni zbirki na zgornji sliki): 
  • prekl (10–15 cm dolg kos kvadratnega jekla ali firkant)
  • cônanje, to je izdelava cône (šibkanje, izdelava 80 cm dolge šibke) 
  • izdelava pete za koso
  • izdelava vacna na peti (bradavica, izdelovalec vacmoher) 
  • v peč
  • pratnhacer (dostavljavec kose iz peči)
  • pratanje (širjenje kose, opravlja prater ali tudi esmaster) 
  • obrihtanje (dvigovanje roba kose, opravlja cônmaher) 
  • klajnhamranje (drobno nakovanje) 
  • obrezovanje rezila kose 
  • brušenje špice 
  • dvigovanje pete 
  • hirtanje (kaljenje) 
  • klajntupfanje (zelo drobno nakovanje)
  • grobo poliranje s peskom
  • nahlasanje (popuščanje, izboljšanje prožnosti kose) 
  • v rihtarijo, to je ravnalnico kos 
  • štelunga (oblikovanje kose) 
  • fino poliranje na glanc (sijaj) s smirkom 
  • klepanje
  • cirtupfanje (vzorčenje oz. nakovanje drobnega vzorca), ringlanje (nakovanje krogcev) in barvanje (po želji naročnika – drajferbel: modro, vijolično ali belo)
  • v rihtarijo na končni pregled 
  • lakiranje 
  • zavijanje v poseben papir 
  • pakiranje v zaboje

Mnogi delavci so bili izjemno zvesti tovarni, saj so v njej opravljali svoje delo od prvega dne zaposlitve do upokojitve. Svojevrsten rekorder med njimi je bil prav gotovo Valentin Lušenc, o katerem je leta 1957 pisal Drago Vresnik (1926 – 1992), naš pisatelj, novinar in publicist, lovrenški rojak. Tedaj je bil Valentin star že devetdeset let (rojen leta 1867). V tovarni se je zaposlil kmalu po njenem nastanku in vztrajal do dvainosemdesetega leta starosti – polnih petinšestdeset let! Kmalu za njim se je upokojil njegov sin Jakob, ki je bil prav tako kovač. Tudi njegova vnukinja Brigita je delala v tovarni in se omožila s kovačem Ivanom Bedenikom.


Štiri generacije rodbine Lušenc: oče Valentin, sin Jakob, vnukinja Brigita, por. Bedenik, in pravnuk Maks Bedenik (hrani Maks Bedenik)

V tovarni je bilo pogosto zaposlenih več rodov iste družine:

 
Alojz Obrulj – »obrihtanje« (dvigovanje roba kose) leta 1970 ...
 
... sin Oton Obrulj – »prater« (širilec kos), za njim »pratenhacer« (dostavljač kos iz peči) Rihard Žvikart leta 1965 …
(hrani Oto Obrulj)
 
... vnuk Andrej Obrulj – klepanje kos – leta 1980
(hrani Andrej Obrulj)

Leta 1980 je po upokojitvi ing. Pernata vodenje prevzel dipl. ing. Rudi Kosjek, ki je bil prej v podjetju Gorenje – Muta. Po mnogih, tudi političnih pritiskih je lovrenška Tovarna kos in srpov 1. januarja 1981 – ravno ob stoti obletnici njenega obstoja – postala temeljna organizacija združenega dela tega podjetja, a so delavci z direktorjem na čelu kmalu spoznali, da je bila združitev vsestransko škodljiva. Zato so se s 1. julijem 1982 odcepili in znova postali samostojno podjetje. V letih 1984 in 1985 so prevzeli delavce in stroje likvidiranega podjetja Lipa Lovrenc. S tem so povečali zmogljivosti ročarne in si zagotovili lastno proizvodnjo ročajev. 


Kolektiv TKS leta 1981 ob stoletnici obstoja
(hrani Frida Jelenko)
 
TKS okoli leta 1980

HČERINSKO PODJETJE BUKEV

Leta 1986 je postal direktor Vili Britovšek, dotedanji tehnični vodja. V tem obdobju so se odločili za širjenje nesezonske proizvodnje, v kateri so še vedno prevladovale lopate in srpi poleg škarij, rezil, odkovkov in vrtnega orodja, zlasti lopat. Situacija na trgih se je v letih 1989 in 1990 zelo zaostrila, primanjkovalo je strokovnega kadra in obratnih sredstev, narasla je razlika med cenami surovin in izdelkov, kar je vse vodilo v izgube. V tako neugodnih razmerah je leta 1990 prevzel vodenje tovarne domačin ing. Maks Žel. Leta 1991 so ustanovili hčerinsko podjetje Bukev d.o.o., specializirano za obdelavo lesa, ki je bilo namenjeno predvsem zaposlovanju invalidnih delavcev. Ustanovljeno je bilo s pomočjo pomembnih državnih subvencij, ki jih je prejela Tovarna kos in srpov. Brez tega novega podjetja bi se tovarna znašla v stečaju in likvidaciji. Njegov prvi direktor je postal Milan Kranjc. Podjetje v letu 2021 praznuje že 30. obletnico obstoja! 

Po osamosvojitvi Slovenije so se razmere v podjetju še poslabšale zaradi izpada trgov v nekdanjih jugoslovanskih republikah in vojne na Balkanu. Zato je moral kolektiv tovarne poiskati pomoč pri državi, leta 1992 jo je prevzel Sklad Republike Slovenije za razvoj, kasnejša Slovenska razvojna družba, d. d. (od 1997). To je bilo obdobje lastninskega preoblikovanja in prestrukturiranja podjetij v družbeni lasti. Še isto leto je ing. Žel zapustil tovarno, vodenje je prevzel dipl. ing. Iztok Kocjančič, za njim Ljudmila Peče. Proizvodnja je spet stekla, dolgovi pa so ostali. Na osnovi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ki je začel veljati leta1998, je leta 1999 del podjetja kupil Adolf Struc, podjetnik iz Nemčije, leto dni kasneje pa še preostali del skupaj z dolgovi vred. Podjetje so preimenovali v STRUC Tovarna kos in srpov proizvodnja d.o.o., direktor je postal Vitomir Štruc. V naslednjih letih se je podjetje ponovno uveljavilo z raznoliko izbiro kvalitetnih kovinskih izdelkov. Na vodilnih položajih so se za prvim direktorjem po vrsti zamenjali Franc Hoffman, Vitomir Štruc, Borut Štor in ponovno Vitomir Štruc. 


Reklamna razglednica ob stodvajsetletnici TKS
 
Leta 2015 je prišlo do spremembe lastništva, nova lastnika sta postala Marjan Šol iz Vuhreda in Tadej Šol iz Maribora. Sedanje ime je znova Tovarna kos in srpov d.o.o. Po zadnjih podatkih s spleta (sloexport.si, vpogled 8. 4. 2021), ki so bili nazadnje posodobljeni 19. 3. 2021, je v njej 55 zaposlenih. Izdelujejo raznovrstno orodje za obdelavo zemlje in lesa: kose, srpe, rezila, lopate, sekire, krampe, tesle, motike in odkovke. Proizvode izvažajo v države Evropske unije, v nekdanje jugoslovanske republike, Norveško, Kanado … Po podatkih s spleta z dne 19. 3. 2021 (sloexport.si, vpogled 8. 4. 2021) je v hčerinskem podjetju Bukev d.o.o. 34 zaposlenih, od tega 18 invalidov. Izdelujejo lesene ročaje iz različnih vrst lesa, leseno galanterijo, ukvarjajo se z žagarstvom. Izvažajo v države Evropske unije. 
 
Nazoren prikaz proizvodnje v tovarni je moč videti v kratkem dokumentarnem filmu iz leta 2018: youtube.com. Raznolika ponudba izdelkov obeh podjetij pa je v katalogu na spletu: http://www.tksl.si/tksl-catalog.pdf.
 
 
Tovarna kos in srpov v Lovrencu na Pohorju ima že več desetletij pomembno vlogo v razvoju kraja, saj predstavlja eno glavnih gospodarskih dejavnosti. Njen obstoj še naprej zagotavlja nekaterim prebivalcem delo in socialno varnost. 
Iskrene čestitke kolektivu tovarne ob tem lepem jubileju z željo, naj bo njihovo delo uspešno tudi v bodoče! 
 

 

 

ZAHVALA 

Pri iskanju podatkov so mi prijazno pomagale Mojca Horvat, višja arhivistka (Pokrajinski arhiv Maribor), mag. Lilijana Urlep, arhivistka (Nadškofijski arhiv Maribor), ter Lovrenčanki Olga Črešnar in Lea Šumer. Proces izdelave kose mi je opisal Jože Črešnar, deloma tudi Franc Bečan. Vsem se iskreno zahvaljujem! 
 
Prav posebno zahvalo namenjam Branku Muršiču iz Ruš, ki mi je pred dvema letoma podaril dragocene fotografije in dokumentacijo Kiefferjeve družine z besedami, da mi bodo stvari prišle v poštev, če bom kdaj pisal o Kiefferjih in tovarni.
 
Zahvala velja tudi Gabrijeli Krajnc in Božu Fornezziju za pomoč pri iskanju dokumentarnih fotografij in vsem, ki so mi posodili te fotografije; navedeni so pri vsaki posebej. Preostale fotografije so iz avtorjevega arhiva. 
 

LITERATURA IN VIRI 

 
Franc Bečan: Fužinarstvo in kovinska industrija. V: Lovrenc na Pohorju skozi stoletja: 1091–1991 Lovrenc na Pohorju: Krajevna skupnost, 1991, str. 154–163. 
Franc Bečan: Gospodarski problemi Tovarne kos in srpov Lovrenc na Pohorju. Raziskovalna naloga na zaključnem izpitu. Maribor: Ekonomska srednja šola Maribor, 1962, str. 3–5. 
Niko Kuret: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848: topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1818 ) in Georga Götha (1842). Prvi del, 2. snopič. Ljubljana: SAZU, 1987, str. 220–222. 
Jože Potočnik: Tovarna kos po drugi svetovni vojni. V: Od kovačije do moderne tovarne / 1773–1993. Slovenj Gradec: Nieros Slovenj Gradec, 1993, str. 17–32. 
Ožbej Vresnik: Nekaj paberkov o prvi pisni omembi kraja. http://klepetalnica.lovrenc.net/viewtopic.php?id=5527&p=21 (dostop 27. 4. 2021) 
Ožbej Vresnik: Tovarna kos in srpov. V: Ujeti trenutki časa: razglednice Lovrenca na Pohorju in njegove okolice / Franc Verovnik, Ožbej Vresnik, Anžej Bečan. Lovrenc na Pohorju: Občina, 2012, str. 97–100. 
Pokrajinski arhiv Maribor: Kieffer, Heinrich – zapuščinska zadeva A V 806/98, Okrajno sodišče Maribor (vsebuje tudi skrbstveno zadevo P 404/98) 
Pokrajinski arhiv Maribor: Kieffer, Anemarija – varstveno-skrbstvena zadeva VI P 132/1930 Okrajnega sodišča Maribor; dodana tudi zapuščinska zadeva in smrtovnica Kieffer, Friderik A VI 152/30 Okrajnega sodišča Maribor. 
 Drago Vresnik: "Ali sin moj pomni! Mi smo rod kovačev …" http://klepetalnica.lovrenc.net/viewtopic.php?pid=21577#p21577 (dostop 20. 9. 2021)
 
 

 

Foto: Anžej Bečan title=
Foto: Anžej Bečan
Anton Karinger (1829–1870): Fužina v gorski dolini 
(vir: Wikipedija, hrani Gornjesavski muzej Jesenice) title=
Anton Karinger (1829–1870): Fužina v gorski dolini (vir: Wikipedija, hrani Gornjesavski muzej Jesenice)
Dovoljenje okrajnega glavarja za gradnjo nove stavbe za izdelavo kos in izdelavo nasipov (21. 7. 1886) title=
Dovoljenje okrajnega glavarja za gradnjo nove stavbe za izdelavo kos in izdelavo nasipov (21. 7. 1886)
Dovoljenje okrajnega glavarja za gradnjo nove stavbe za izdelavo kos in izdelavo nasipov (21. 7. 1886) title=
Dovoljenje okrajnega glavarja za gradnjo nove stavbe za izdelavo kos in izdelavo nasipov (21. 7. 1886)
Dopis o predvideni gradnji zbiralnika vode z dne 23. septembra 1890 title=
Dopis o predvideni gradnji zbiralnika vode z dne 23. septembra 1890
Dopis o predvideni gradnji zbiralnika vode z dne 23. septembra 1890 title=
Dopis o predvideni gradnji zbiralnika vode z dne 23. septembra 1890
Kiefferjeva tovarna in
Kiefferjeva tovarna in "tajht" leta 1910
Kiefferjeva tovarna okoli leta 1900, na manjši sličici je Fakovo title=
Kiefferjeva tovarna okoli leta 1900, na manjši sličici je Fakovo
Priznanja za kvaliteto izdelkov Kiefferjeve tovarne (1912) title=
Priznanja za kvaliteto izdelkov Kiefferjeve tovarne (1912)
Reklamni plakat za kose iz časa pred 1. svetovno vojno
(hrani Tovarna kos in srpov, odslej TKS) title=
Reklamni plakat za kose iz časa pred 1. svetovno vojno (hrani Tovarna kos in srpov, odslej TKS)
Posledice povodnji leta 1916 title=
Posledice povodnji leta 1916
Kiefferjeva tovarna leta 1916 title=
Kiefferjeva tovarna leta 1916
Franziska Ksavera Morocutti leta 1915 title=
Franziska Ksavera Morocutti leta 1915
Friedrich Kieffer leta 1915 title=
Friedrich Kieffer leta 1915
Friedrich Kieffer leta 1915 title=
Friedrich Kieffer leta 1915
Anamarija Kieffer poleti 1918 pred domačo hišo title=
Anamarija Kieffer poleti 1918 pred domačo hišo
Anamarija Kieffer leta 1928 title=
Anamarija Kieffer leta 1928
Kiefferjeva domačija po 1. svetovni vojni title=
Kiefferjeva domačija po 1. svetovni vojni
Vera Kieffer ob tajhtu okoli l. 1930 (hrani Franc Javornik) title=
Vera Kieffer ob tajhtu okoli l. 1930 (hrani Franc Javornik)
Tovarna v času Kraljevine SHS title=
Tovarna v času Kraljevine SHS
Reklamni plakat za kose iz časa Kraljevine SHS title=
Reklamni plakat za kose iz časa Kraljevine SHS
Tovarna kos in srpov po letu 1935 title=
Tovarna kos in srpov po letu 1935
Gornja tovarna po letu 1935 title=
Gornja tovarna po letu 1935
Spodnja tovarna po letu 1935 title=
Spodnja tovarna po letu 1935
Spodnja tovarna po letu 1935 title=
Spodnja tovarna po letu 1935
Spodnja tovarna po letu 1935 title=
Spodnja tovarna po letu 1935
 title=
Uradno ime tovarne na pisemskih ovojnicah v času Kraljevine Jugoslavije title=
Uradno ime tovarne na pisemskih ovojnicah v času Kraljevine Jugoslavije
Uradno ime tovarne na pisemskih ovojnicah med drugo svetovno vojno title=
Uradno ime tovarne na pisemskih ovojnicah med drugo svetovno vojno
Kovač ob
Kovač ob "repaču" (repnem kladivu) med nemško okupacijo
Anamarija Kieffer leta 1939 title=
Anamarija Kieffer leta 1939
Anamarija Kieffer v zrelih letih title=
Anamarija Kieffer v zrelih letih
TKS po drugi svetovni vojni title=
TKS po drugi svetovni vojni
Sedemdesetletnica TKS leta 1951 title=
Sedemdesetletnica TKS leta 1951
leta 1949 title=
leta 1949
leta 1951 title=
leta 1951
po letu 1952 title=
po letu 1952
Osemdesetletnica TKS leta 1961		
(hrani Truda Prapertnik) title=
Osemdesetletnica TKS leta 1961 (hrani Truda Prapertnik)
Kolektiv tovarne ob osemdesetletnici TKS
(hrani Pavel Šlak) title=
Kolektiv tovarne ob osemdesetletnici TKS (hrani Pavel Šlak)
Devetdesetletnica TKS  avgusta 1971
(hrani Pavel Šlak) title=
Devetdesetletnica TKS avgusta 1971 (hrani Pavel Šlak)
Nova hala TKS okoli leta 1970, na manjši sličici je Zadružni dom z ročarno title=
Nova hala TKS okoli leta 1970, na manjši sličici je Zadružni dom z ročarno
Katalog izdelkov iz leta 1975 title=
Katalog izdelkov iz leta 1975
Poučna zbirka: različne faze nastajanja kose
(hrani TKS Lovrenc) title=
Poučna zbirka: različne faze nastajanja kose (hrani TKS Lovrenc)
Alojz Obrulj – »obrihtanje« (dvigovanje roba kose) leta 1970 ... title=
Alojz Obrulj – "obrihtanje" (dvigovanje roba kose) leta 1970 ...
... sin Oton Obrulj – »prater« (širilec kos), za njim »pratenhacer« (dostavljač kos iz peči) Rihard Žvikart leta 1965 … 
(hrani Oto Obrulj) title=
... sin Oton Obrulj – "prater" (širilec kos), za njim "pratenhacer" (dostavljač kos iz peči) Rihard Žvikart leta 1965 … (hrani Oto Obrulj)
... vnuk Andrej Obrulj – klepanje kos – leta 1980 
(hrani Andrej Obrulj) title=
... vnuk Andrej Obrulj – klepanje kos – leta 1980 (hrani Andrej Obrulj)
Kolektiv TKS leta 1981 ob stoletnici obstoja
(hrani Frida Jelenko) title=
Kolektiv TKS leta 1981 ob stoletnici obstoja (hrani Frida Jelenko)
TKS okoli leta 1980 title=
TKS okoli leta 1980
Reklamna razglednica ob stodvajsetletnici TKS title=
Reklamna razglednica ob stodvajsetletnici TKS
Tovarna pred nekaj leti …
(vir: Wikipedija) title=
Tovarna pred nekaj leti … (vir: Wikipedija)
… in aprila 2021
(foto: Anžej Bečan) title=
… in aprila 2021 (foto: Anžej Bečan)
Štiri generacije rodbine Lušenc: oče Valentin, sin Jakob, vnukinja Brigita, por. Bedenik, in pravnuk Maks Bedenik (hrani Maks Bedenik) title=
Štiri generacije rodbine Lušenc: oče Valentin, sin Jakob, vnukinja Brigita, por. Bedenik, in pravnuk Maks Bedenik (hrani Maks Bedenik)