Slikovit opis romanja v Puščavi
četrtek, 15. avgusta 2013, avtor Pohorc
Dnevi, ko je na nedeljo po velikem šmarnu prišlo v Puščavo tudi po 13 procesij, so že davno mimo. Danes lahko le slutimo, kako živahen je postal ta mirni in tihi kraj ob Marijinih praznikih. Romanje v Puščavo je bilo za Pohorce in njihove sosede velik dogodek. Spomin na pisan vrvež puščavskih romanj je ohranjen tudi v spodnjem odlomku iz povesti Križi in težave. Napisal jo je publicist in pravnik dr. Leon Brunčko (1884–1928), v nadaljevanjih pa leta 1929 objavil časopis Domovina.
Drugi dan je bila Šentlovrenška dolina že na vse zgodaj pokonci. Od vseh strani zelenega Pohorja so prihajali romarji v Puščavo, deloma peš, deloma z vozovi in koleslji.
Slavnostno praznično razpoloženje je vladalo pri vseh, zlasti pri onih, ki so prihajali z vrha Pohorja, z visoko ležečih hribovskih naselbin, ali pa iz Podravja ali celo iz solnčne Prlekije. Poznalo se jim je, da pomeni to romanje za nje izreden dogodek. Sorodniki, živeči daleč narazen, so si dali za danes v Puščavi sestanek, pa tudi za marsikak mlad parček je božja pot semkaj edina možnost, da se porazgovori in okrepča v svoji ljubezni.
Tam spodaj okrog cerkve na trati, na obzidju, na gričku Sv. Ane, desno od potoka se je gnetla nebrojna množica ljudstva, romarjev in beračev, trgovcev in mešetarjev, duhovnikov in posvetnjakov. Vsakih pet korakov si trčil na prosjaka. Ta je bil slep, drugi pohabljen, tretji je kazal svoje gole rane, četrti spet je gonil lajno.
Med običajno jeremijado neštevilnih beračev, pristnih in našemljenih, se je mešal trušč trgovcev. Šotor za šotorom, stojnica za stojnico so se stiskali na malo obsežnem prostoru puščavske kotline. Vsak je skušal prevpiti svojega soseda in prehvaliti svoje blago. Medičarji so prodajali svojo sladko pijačo in čeprav je med ljudstvom razširjena domneva, da jim kača meša v sodu pijačo, so imeli vendar polne roke dela. Tu je nekdo s povzdignjenim glasom ponujal »klobasice od rejene prasice«, češ, »zdaj so vroče, kdo jih še hoče?«. Tam spet je prodajalec hvalil na vse pretege svoje čudodelne podobice z Višarij, Brezja in Lurda ter škapulirje z molki in molitveniki. Zgoraj na cesti je lastnik «največjega svetovnega panoptika» vabil od vseh čudes že itak razpaljeno »slavno« občinstvo, naj si ogleda pri njem damo z ribjim truplom, edina prava siamska dvojčka, nadalje prvo pristno indijsko čarovnico na evropskih tleh. Nad vsem tem pa se je zibalo potrkovanje zvonov ter petje iz natrpano polne cerkve. Zdaj pa zdaj so prinesli iz nje kako onesveščeno starko ali mladenko ter jo škropili z blagoslovljeno vodo, dokler ni prišla k zavesti.
/…/
Pri Ajholcerju se je že zbirala mladina. V gručah in po parih so sedeli kmečki fantje in dekleta, večinoma s Pohoria, pa tudi nekaj učiteljev, logarjev in drugih uradnikov je bilo vmes. Zadnjim se je pridružila Rezika in njene tovarišice. Godci so že ubirali svoja godala in marsikakega kmeta in kmetico, ki baš nista bila več v letih nerodnih, je srbela peta in ju je noga nehote zanesla v mnogo obetajoče Ajholcerjeve prostore. Ti so bili sicer sami na sebi prav malo obsežni, toda zunaj so postavili dolge mize iz surovih desk, postavili pred nje klopi, tam v sredi pa zgradili z zelenjem okrašen lesen oder, kjer so se imeli sukati plesa željni pari.
Celotno povest lahko preberete na Jespi.