Prazgodovinska pošast iz Kamnika
petek, 21. marca 2014, avtor Pohorc
Odkritje mamuta v Nevljah pri Kamniku je ena izmed najbolj atraktivnih najdb iz dobe prazgodovine na Slovenskem. Ledenodobni orjak je danes razstavljen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Še vedno privablja poglede obiskovalcev, ki nebogljeno stojijo pod njim in se kar ne morejo načuditi njegovi velikosti. Kako nenavadna je misel, da je ta velika prazgodovinska žival še pred 20 000 leti lomastila po tleh današnje Slovenije in bila dragoceni plen lovcev kamene dobe. O najdbi posameznih mamutovih kosti na Slovenskem poroča že Vodnik v »Lublanskih novicah«. Tudi kasneje se je na rečnih prodih in v bližini jam našlo kakšno veliko rebro ali pa stegnenica, nikoli pa ni bilo mamutovih kosti dovolj, da bi lahko iz njih naredili verodostojno rekonstrukcijo, ki bi predstavila mamuta v vsej njegovi veličini. Tako je bilo vse do 14. marca 1938, ko se je v Nevlje s kolesom pripeljal kamniški župan Nande Novak.
"To niso nikakršni štori, to so kosti!"
Le lučaj stran od Kamnika leži ob reki Nevljici majhna vas. Valvazor je zapisal, da je bilo tu nekdaj jezero, kraj njega pa je stala cerkvica sv. Jurija. Danes o jezeru ni sledu, ohranile so se le pripovedke o zmaju, ki je bival na jezerskem dnu. Jezero je odteklo, le na zidu cerkve so ostali obroči, na katere so nekoč privezovali čolne. Nekoliko odmaknjene od glavne poti iz Kamnika v Tuhinjsko dolino so Nevlje preživljale mirne in spokojne dni, dokler niso po naključju postale eden od najbolj znamenitih in obiskanih krajev.
Na začetku leta 1938 so se v Nevljah lotili regulacije reke Nevljice, ki je ob velikih nalivih spodjedala bregove in odnašala dragoceno zemljo. Sklenili so, da bodo Nevljici skopali novo, ravno strugo. Na začetku marca 1938 so bila gradbena dela skoraj končana, kopali so le še temelje za novi most.
V ponedeljek, 14. marca 1938, se je ob dveh popoldne v Nevlje s kolesom pripeljal kamniški župan Nande Novak. Ustavil se je ob gradbišču in povprašal delavce, kako napreduje delo. Začeli so se pritoževati, da jim odkopavanje otežujejo nekakšni štori. V ponazoritev nastalih težav je eden od delavcev s krampom udaril po bližnjem štoru, ki se je razklal na dvoje. Župan je stopil s kolesa, da bi si domnevne štore pobliže ogledal, le nekaj trenutkov kasneje je zaklical: »To niso nikakršni štori, to so kosti!«. Čez nekaj ur se je na gradbišču pojavil znani kamniški starinoslovec Josip Nikolaj Sadnikar in z veliko gotovostjo potrdil, da v zemlji ležijo kosti mamuta.
Senzacija je rojena
Še preden se je naredil večer se je vest o najdbi mamutovih kosti razširila po Kamniku in okolici, Nevlje pa so že obiskali prvi radovedneži. Župan je novico o najdbi sporočil v Ljubljano, a še preden so od tam prišli strokovnjaki, so se nekateri Kamničani že lotili izkopavanj.
 Niko Sadnikar, sin starinoslovca Josipa Nikolaja Sadnikarja, kaže na mamutovo stegnenico |
 Niko Sadnikar z mamutovim rebrom |
Vodstvo izkopavanj sta čez dva dni prevzela strokovnjaka Narodnega muzeja dr. Fran Kos in Viktor Herfort. Arheološko najdišče je varoval orožnik, dodatno pa so ga zaščitili še z ograjo.
Ker je v teku tisočletij voda premikala zemeljske plasti, so bile kosti razmetane po veliki površini. Zato je na najdišču v Nevljah kmalu nastala velika jama.
Na zraku so kosti hitro sprhnele, zato so jih pustili v zemlji in označili s količki. Mesta, kjer so ležale kosti, so prepoznali po temnih madežih z organskimi snovmi prepojene zemlje. Kosti so izkopavali skupaj z glino, ki se jih je držala, nato pa jih povili v juto in obdali z mavcem.
V Nevlje so se v nekaj dneh po odkritju zgrinjale množice obiskovalcev. Domačini so jih pozdravljali z vzklikanjem: »Pridite pogledati! Dobili smo majmuta!« Veliko ljudi je bilo prepričanih, da okostje pripada zmaju iz mitološkega jezera. Že od samega začetka so Kamničani upali, da bo mamut ostal v mestu, saj bi znatno pripomogel k porastu turističnega obiska. Na koncu so se le vdali in po mesecu dni zavlačevanja pustili, da so kosti prepeljali v Ljubljano.
Mamuta sestavijo
Prvotnemu navdušenju je sledilo razočaranje, saj je bila skoraj vsaka najdena kost zlomljena, veliko jih je tudi manjkalo. Ob kosteh so našli tudi majhno kamnito rezilo, zato je obveljala domneva, da so mamuta v Nevljah pokončali in razkosali ledenodobni lovci. Med kostmi tudi niso našli lobanje, verjetno jo je zdrobil človek, da bi lahko prišel do možganov.
Restavratorska dela so se nadaljevala v Ljubljani, kjer so po izvirni zamisli dr. Kosa okostje pričvrstili na železno ogrodje. Kamniškega mamuta so javnosti prvič pokazali 6. septembra 1943. Danes je mamut največji eksponat in obenem simbol Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.
Fotografije izkopavanj so iz arhiva Narodnega muzeja Slovenije, avtorja fotografij sta domačina Valerija Božič - Bernot in Matjaž Špohar.