Kuga v Lovrencu leta 1680 (5)
sobota, 24. avgusta 2013, avtor Pohorc
Zgodba o lepem fantku z goslimi se je kot požar razširila po lovrenških domovih. Oni večer, ko je na nebu vzšel polni mesec, se je s falske graščine v Lovrenc vračal Jurij Golob. Pod srajco je nosil pismo za patra Avguština. S hitečimi koraki je meril pot proti vrhu Jodla. Na razpotju sredi gozda je nenadoma stopil predenj gosposko oblečen fantek, ves v črnem in z goslimi v rokah. Fantek se je rahlo priklonil in po nemško pozdravil, potem pa začel igrati presunljivo lepo melodijo. Jurij je kot vkopan zrl v čudno pojavo pred seboj. Še sam ne ve, kako dolgo, povedati je znal le to, da kaj tako lepega v življenju ni ne videl ne slišal. Potem pa se je mesec skril za vrhove dreves, glasba je potihnila, postalo je temno in naenkrat se je močno shladilo. Tam, kjer je še pred trenutki stal lepi deček, je v temi zasvetilo dvoje rdečih oči, pod njimi pa se je odprlo žareče žrelo, iz katerega sta bruhnila neznosen smrad in nečloveško rjovenje: »Hočeš kuge! Vzemi! Jo imam dovolj za vse vas!« Jurij se je kot zblaznel pognal v gozd … Domov je prišel šele ob svitu, ves v modricah in krvavih ranah. Njegovi še včeraj kot oglje črni lasje, so danes povsem beli, noče ne jesti ne piti, govori samo o tisti noči, pravi, da ga okoli srca stiska ledeno hladen mraz in da je z njim konec.
Potem so lepega fantka začeli videvati tudi drugi. Včasih v druščini lajajočih psov, včasih na kočiji, vedno pa ponoči in v gozdu. Večkrat so ga videli tudi s staro Afro. Pravijo, da je deček njen sin, ki ga je spočela s hudičem. Skrivala ga je zgoraj na Rotenpergu in hranila z omadeževanimi hostijami. Nihče ne ve, kdaj je stara Afra prišla v naše kraje. Nekateri trdijo, da je med neko nevihto padla z neba. Nenavadno je, da Afre še ni nihče postavil pred deželno sodišče, ki je s trdo roko zatiralo zalego čarovništva povsod po Štajerskem. S čudnimi rečmi se je pečala. S stropa njene koče so viseli gosti snopi posušenih rož in trav, police na stenah pa so bile vse polne posod in steklenic različnih barv ter velikosti. V kotlu nad njenim ognjiščem je venomer nekaj brbotalo, se varilo in cmarilo. Semkaj, v ta nenavadni prostor, so s svojimi težavami romale ženske od blizu in daleč. Sedeč na lesenem trinožniku so nekoliko prestrašene zrle v Afro in ji izpovedovale svoje tegobe. Vse vrste reči so ji šepetale. Jadikovale so nad boleznimi, ki so trpinčila njihova telesa, in hrepeneče pogledovale po posodah na stenah. Nesrečne v ljubezni so ji zaupno podajale šope las svojih izbrancev in jo prosile, naj bodo uslišane. Prevarane v zakonu so tožile nad nezvestimi možmi in jo rotile, naj jih uroči, da ne bodo več pohajali s candrami in z lahkoživkami. Včasih se je na vratih Afrine koče pojavila tudi kakšna revna kočarica s shirano kravo na štriku, v upanju, da bo zvečer lahko spet molzla in nasitila otroke. Pravijo, da Afra za svoje delo ni nikoli zahtevala denarja. Pri njej se je plačevalo z dušo, ki jo je človek prodal v večno pogubo hudiču.
Govorice so se neustavljivo širile in se oplajale z novimi in novimi zgodbami. Bolj ko so se z umrlimi polnile kužne jame, večja je bila želja po krvi in maščevanju. Vse več oči v dolini je pogledovalo proti Afrinemu domovanju na Rotenpergu. Bogsigavedi, kam bi vse to pripeljalo, če ne bi nenadoma umrla tudi stara Afra. Nihče ne ve kakšne smrti, tako kot vse ostale so tudi njo položili v enega od skupnih grobov. Tok govoric si je zdaj izdolbel novo strugo. Ljudje so se vse bolj spominjali Afrinih čudežnih del, rastlin, zdravil, tinktur … Nekateri so se pridušali, da so jo še to pomlad videli nabirati krastače, ki jih je posušila in zmlela v prašek. Drugi so k temu spet dodali, da si je neki kužni bolnik iz Haloz skuhal v mleku še živo krastačo, potem pa vse použil, legel v posteljo in se dodobra pokril z odejami. Naslednje jutro je bil takšen, kot da bi se na novo rodil! Stud kuge je treba vendar zdraviti še z večjo gnusobo. Mar se krastače ne rojevajo v vlažnih, s strupenimi plini prepojenih zemeljskih razpokah? Iz njihovega telesa se cedijo jedki strupi, proti katerim tudi kuga nima moči. Dobro je, da človek zjutraj spije tudi čašo lastnega urina, saj učinkovito preganja gnilobo iz trebuha in odpira jetra ter črevesje. Pred kužnim zrakom se je moč zavarovati tudi tako, da se čez dan večkrat podrgnemo ob kozla. Sploh pa se je dobro zadrževati v prostorih, ki močno zaudarjajo, pomaga vse, kar ima močnejši vonj kot smrad kuge.
Česa vsega ni počelo neuko in zbegano ljudstvo, samo da bi pobegnilo kruti smrti. A so bili med Lovrenčani tudi takšni, ki jim skrivnosti črk in knjig niso bile nepoznane. Že vrsto let so pošiljali premožni lovrenški tržani in kmetje svoje sinove v Ruško latinsko šolo. Ti mladeniči so se od svojih vrstnikov ločevali predvsem po tem, da so znali brati in pisati, zato je marsikdo od njih v zrelih letih postal trški sodnik, duhovnik, ali pa ga je življenjska usoda ponesla daleč v beli svet. Poleg znanja, ki so jim ga v glave vtepali učitelji v Rušah, so fantje od svojih vrstnikov prejemali tudi spoznanja, o katerih se je lahko le potiho govorilo. V zaupnih pogovorih so spoznavali svet prepovedanih knjig, zagovornih obrazcev in amuletov. Dnevi kužne epidemije so bili pravi čas, da so »črno znanje« uporabili in si rešili življenje. Okoli vratu so si na golo kožo obesili usnjene mošnjičke, v katere so poprej potlačili listke papirja, popisane z magičnimi besedami. Morda je ravno takšen amulet pomagal preživeti Jožefu Taužiču. Nekdanji šolar Ruške gimnazije je po velikem izbruhu kuge postal novi lovrenški trški sodnik.
-se nadaljuje-