Kuga v Lovrencu leta 1680 (1)
petek, 21. junija 2013, avtor Pohorc
"In glej, prikazal se mi je konj mrtvaško blede barve. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo ime Smrt, za njim pa je prihajalo Podzemlje. In dana jima je bila oblast nad četrtino zemlje, da morita z mečem, z lakoto, s smrtjo in z zverinami zemlje."
(Apokalipsa 6, 8)
Poskus rekonstrukcije dogodkov v Lovrencu zadnje dni julija 1680
Začelo se je v hiši trškega sodnika Franca Prikla. Kljub vsem stražam, postavljenih že v Puščavi in ostalih poteh okoli trga, kljub natančnim navodilom, danih brodarju na Fali, ji je spet uspelo ukaniti ljudi in zaplesati pogubni mrtvaški ples. Prišla je z Jurkom, radoživim splavarjem, ki so ga poznale vse beznice od mariborskega Lenta do Dubrave na Hrvaškem. Poznala ga je tudi Eva, Priklova gospodinjska pomočnica in mlada nezakonska mati. Eva je umrla nekaj dni po zadnjem srečanju z Jurkom.
Prve spremembe na Evi je opazila gospodinja, dekle je postalo sila nemirno, brezglavo se je lotevalo raznih opravil, a je kmalu vsakega opustilo. Potem jo je začelo tresti, tožila je zaradi bolečin, ki jih je čutila po vsem telesu, nenehoma je bila žejna, dokler se ni nemočno sesedla ob vodnjaku. Povsem je otrpnila, prestrašeno je zrla predse in mrmrala čudne, nerazumljive besede. Nesli so jo v kamro in ji položili na telo v mlačen kis namočene obkladke, nekdo je omenil krastače, vendar ga je gospodar na kratko zavrnil, da ne bo trpel v hiši nobenega babjega mazaštva, dekletu bo potrebno spuščati kri. Poslali so hlapca v župnišče po duhovnika Ternovška, za katerega se je govorilo, da zna mnogo bolezni pozdraviti. Avguštin Ternovšek je prišel takoj po večernicah, le pogled na bolnico in nekaj besed domačih je bilo potrebnih, da je potrdil, kar so že vsi vedeli: mrtvaški ples se začenja. Naslednji večer so se na Evinem telesu pod pazduhami pojavile bule, velike kot kokošje jajce, nekaj manjših bul se ji je pojavilo na vratu, dimljah in trebuhu. Potem je bilo bul vse več, prekrili so jih rdeči izpuščaji, nekatere od oteklin so potemnele, iz drugih je spet mezela grozno smrdljiva tekočina. Eva je trpela neznosne bolečine, vročično in krčevito se je zvijala in predirljivo vpila. Na koncu so jo privezali ob posteljo in molili k čim hitrejši in usmiljeni smrti. V soboto, 3. avgusta 1680, je umrla, njeno telo je bilo pokopano po vseh pravilih katoliške cerkve.
Hoc tempore, proh dolor! (V tem času, o gorje!) (1)
Pri Priklu je kuga kosila še naslednje dni in naposled umorila tudi hišnega gospodarja. Medtem so začeli umirati tudi drugod v trgu in na hribih okoli njega. Samo v nekaj mesecih 383 smrti, kruto podobnih in nepopisno mučnih. Danes nas na te grozljive mesece spominja le seznam umrlih v mrliški knjigi in uvodni zapis kronista Avguština Ternovška o pogubnem letu 1680. Vendar ni bilo prvič, odkar ljudje naseljujejo lovrenško dolino, je bila tu tudi »črna smrt«, njeno zloveščo prisotnost razkrijemo ali zaslutimo v bežnih pisnih omembah, statistikah števila prebivalstva, sakralnem stavbeništvu in notranji likovni opremi cerkva, cerkvenih bratovščinah in procesijah, ljudskem in umetnem slovstvu … Zato bodo prihodnji prispevki skušali osvetliti pojav kuge na Lovrenškem iz vseh možnih pogledov. Kot je to za Lovrenc običajno, virov ni ravno na pretek, so pa raznovrstni in iz različnih časovnih obdobij. Sploh pa je pisec teh vrstic prepričan, da mora zgodovinar pripovedovati zgodbe in ko viri umolknejo, je čas, da razprostre krila domišljije.