Bodi sprememba (2)
ponedeljek, 16. september 2013, avtor Helena Petrič, Data Spirit s.p.
Najbrž si je večina med nami kdaj ogledala lutkovno predstavo. Lutkovno predstavo sestavljajo lutkarji, ki na različne načine upravljajo z lutkami, jim »vdahnejo dušo« za čas predstave in lutke čudežno oživijo pred našimi očmi. Lutkarju je potek predstave znan, vendar ima vedno možnost improvizacije in če bi hotel, bi lahko speljal predstavo na drugo pot, novim dogodivščinam naproti in posledično se lahko tudi predstava zaključi drugače od predvidenega. Ta konec je lahko ali srečen ali pa tragičen, tako kot si je to pač zamislil lutkar. Ko opazujemo lutkovno predstavo, je lutkar v drugem planu, večkrat je neopažen, saj je naša pozornost usmerjena v lutko, ki v času predstave »živi«. Otroci se z lutko pogovarjajo, jo opozarjajo na nevarnosti ... Tudi lutkar med prestavo pozabi nase. Svoj glas, karakter in karizmo podari lutki. Si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi lutkovna predstava trajala večno? Lutkar bi se med njo tako vživel v vlogo svoje lutke, da bi pozabil, da on vodi in oblikuje predstavo, in gledalci bi tako padli v predstavo, da za njih lutkar več ne bi obstajal. Lutke bi tako večno živele.
Vem, čuden začetek, pa vendar je prav ta situacija nekaj, kar večina ljudi danes živi.
Za lažje razumevanje primerjajmo svoje energijsko telo z lutkarjem in svoje fizično telo z lutko. Človek, ki se ne zaveda svojega energijskega telesa, je kot lutkar, ki se je poistovetil z lutko. Živi omejeno v materialnem svetu in se zaradi svoje omejenosti prepušča različnim lutkarjem, da ga vodijo skozi življenje. Pozabil je, da je on lutka in lutkar, da je ta predstava njegova, da je vse, kar se dogaja v tej predstavi življenja, v njegovih rokah ter da lahko sam izbira, kako se bodo dejanja odvijala in končala.
Človek, ki je omejen na materialni svet, le-tega doživlja preko petih čutov (vida, sluha, vonja, dotika, okusa). Čustva, ki so kot zastor med fizičnim in energijskim telesom, doživlja kot lastne občutke in jim celo dovoli, da ga obvladajo, ga vodijo (strah, jeza, ljubosumje, skrb ...). Njegova glava je vedno polna misli, ki se prepletajo: kako rešiti problem v službi, kako se bodo otroci spravili v šolo, bo dovolj denarja za kurjavo, bo utegnil peljati avto na tehnični pregled, kako nesramen je bil zadnjič partner s svojo izjavo ... Preplet misli, ki se odvija nepretrgoma in ki se ga človek po navadi niti ne zaveda. Večkrat se prepusti mislim, ki ga odvlečejo v preteklost ali prihodnost, v čas in prostor, ki ne obstajata. V preteklih trenutkih imamo po navadi akumulirana negativna čustva (strahu, jeze), ki se ob našem spominjanju znova prebujajo in s pomočjo prepleta misli, jih samo podžigamo (poskušajte si v misli priklicati kakšen neljub dogodek, ki je v vas izzval jezo, zadržite ga nekaj časa v mislih in spremljajte, kaj se dogaja v vas, kakšna čustva se v vas prebujajo). V prihodnost nas po navadi popeljejo misli, ki so prežete s skrbjo, in potem planiramo in načrtujemo kot kakšni jasnovidci ter si s tem znova prebujamo negativna čustva v sedanjosti. (Lepo prosim, kolikokrat pa so se stvari odvile tako, kot ste predvidevali?)
Kadarkoli dovolimo mislim, da nas popeljejo v prihodnost ali preteklost (ki sta seveda navidezna ter stkana iz čustev, ki smo jim dovolili, da nas v tistem trenutku prevzamejo), naše telo vegetira, deluje avtomatsko, saj naše misli in delo niso usklajeni, torej nismo prisotni tukaj in zdaj ter tudi ne živi v pravem pomenu te besede. Kolikokrat na dan se vam to zgodi?
Torej, ko naše misli odtavajo v preteklost, v kakšno neprijetno situacijo, se v našem telesu sprožijo čustva, vezana na ta dogodek. Ta neprijetna čustva preplavijo naše telo v sedanjosti. V sedanjem trenutku postanemo žalostni, jezni, zaskrbljeni ... Naša sedanjost oblikuje našo prihodnost in začaran krog je sklenjen. Pozabili smo, da smo lutkar, ujeli smo se v omejen svet lutke in svoje življenje začinili z obilico negativnih misli. Ciklus se ponavlja vedno znova. Ne razumemo, zakaj je naša usoda zakleta in stiska postaja globlja in globlja .... Odrezani od našega energijskega telesa smo odrezani od vira energije, jaz temu pravim življenje na rezervi. Pretok energije postaja vse bolj moten, sporočila energijskega telesa preslišimo in ta uporabi še zadnjo možnost – pošlje nam sporočilo preko fizičnega telesa. To sporočilo je jasno in glasno – bolečina in bolezen na različnih delih telesa. Vendar je večina ljudi toliko odtujena od svojega energijskega (ali recimo temu notranjega) sveta, da je pozabila to obliko komunikacije in sporočila preprosto ne razume. Ker pa so pozabili tudi, da so sami kreatorji svoje lutkovne predstave in da lahko predstavo izpeljejo po svoje, svoje zdravljenje predajo v roke drugim in tako se prične popotovanje po čakalnicah različnih ambulant, bolnišnic, lekarn.
Možna sta dva izhoda iz tega začaranega kroga:
- Lahko se predamo, življenje postane pretežko in ga lahko zaključimo s smrtjo ter na tej točki nadaljujemo v naslednjem ciklusu življenja (reinkarnacija). V mislih imam kakršnokoli obliko naravne smrti (bolezen, nesreča), saj nam samomor naloži dodatno karmo, kar ni priporočljivo.
- Lahko pa zberemo še zadnje kančke moči in rečemo NE takšnemu življenju.
Jaz temu trenutku odločitve pravim padec na tla, človek ima možnost, da obleži ali pa da se dvigne in nadaljuje pot. Prav iz tega razloga sem zagovornik tega, da je človeka potrebno pustiti v njegovem trpljenju, njegovi bolezni, njegovi stiski. Ker so in trpljenje in bolezen in stiska oblike človekove izkušnje in imajo svoj namen, to je PREBUJENJE. Vrnitev v stanje, ko se zavedamo, da smo in lutkar in lutka. In če odvzameš človeku bolezen, ali s pomočjo uradne medicine ali s pomočjo različnih alternativnih metod, on pa še ni dosegel svojih tal in torej ni pripravljen na prebujenje, si mu odvzel izkušnjo. Tak človek se ne bo vstal in hodil skozi življenje z dvignjeno glavo, temveč se bo skozi življenje opotekal in bo vedno znova potreboval berglo.
Taka prelomna točka v življenju nastopi kot ponovno rojstvo. Vendar opažam nekaj, kar večino odvrača od tega: človek v tem preobratu prevzame odgovornost za vse vidike svojega življenja. Za marsikoga je lažni občutek varnosti v trpljenju lažje prenašati, kot pa prevzeti odgovornost tako za dobre kot tudi za »slabe« stvari, ki se mu dogajajo. Vendar je ravno prevzem odgovornosti pot do osebne svobode in sreče.
Ob tem novem rojstvu začnemo z novim učenjem: ugotavljamo, da smo bili zmotno prepričani, da smo lutka; spoznavamo lutkarja (torej resnični jaz), uvidimo, da v življenju obstajajo različni odri za predstave in da lahko vsak trenutek znova in znova spreminjamo scenarij. Življenje se iz trpljenja prelevi v zabavo.
O tem, kako nadaljevati na tej prelomnici življenja, kako ukrotiti naše misli in emocije, pa v nadaljevanjih, ki sledijo.