Kapelica sv. Janeza Nepomuka v Kurji vasi
sreda, 16. september 2020, avtor Franc Verovnik, Mojca P. Vaupotič
Kapelica, posvečena svetemu Janezu Nepomuku, bo spet stala v Kurji vasi pri Lovrencu na Pohorju, kjer je nekoč že bila. Po besedah Jožeta Petriča, lastnika zemljišča, na katerem se je nahajala, so jo podrli septembra 1972 zaradi rekonstrukcije ceste med Puščavo in Lovrencem. V Kurji vasi je bil tedaj na mestu, na katerem je bila postavljena, narejen nov odcep stranske ceste ob Slepnici proti Lehnu in Ribnici na Pohorju. Ker je bila napoti, so takratni krajevni oblastniki Jožeta prepričali, da jo je treba podreti. Obljubili so mu, da jo bodo ponovno zgradili, a je ostalo le pri besedah. Njegova mama je leta 1973 celo ponudila zastonj zemljišče za nadomestno gradnjo nove kapelice. Njen dopis hranijo v Zavodu za varovanje kulturne dediščine Slovenije, območna enota Maribor (odslej: ZVKDS OE Maribor). V njem poleg ponudbe navaja, da so iz kapelice ohranili križ, lesen kip matere božje z Jezusom, ki je bil na oltarju, ter okna in vrata. Jožeta je vsa ta leta vznemirjala neizpolnjena obljuba, zato si je vztrajno prizadeval za gradnjo nove kapelice. Šele po skoraj pol stoletja se mu bo želja izpolnila ...
Natančne podatke o kapelici lahko najdemo v popisu kapelic in križev Župnije sv. Marije v Puščavi, ki ga je 22. julija 1914 pripravil takratni puščavski župnik Gašpar Zrnko za letno pastoralno konferenco.
»Tretja kapelica se nahaja v občini sv. Lovrenc na posestvu Janeza Petraček, 2.5 m dolga, 1.40 široka in 5 m visoka. Kedaj in kdo jo je postavil se ne ve; leta 1900 je bila od takratnega posestnika Janeza Nerat prenovljena. Ima mali oltar z kipom Matere božje, je slikana, ima dve okni 1 m visoki, 30 cm široki, tla iz opeke, zvonik z zvonom, s katerim se zvoni vsak večer in kadar gre kaka procesija mimo, na Markovo in križev teden. Maja se zbirajo vaščani tudi k molitvi. Streha je iz opeke.« (Vir: Popis iz leta 1914: NŠAM, Pastoralne konference, Pastoralno vprašanje za leto 1914, šk. 11a, Maribor – desni breg, Puščava)
Kapelica leta 1969 (levo) in 1972 (desno), preden je bila porušena (dokumentacija ZVKDS OE Maribor)
Za primerjavo navajam še opis kapelice iz zadnjega desetletja, preden so jo podrli.
»Ob odcepu stare ceste proti Ribnici stoji v bregu zaprta kapelica sv. Janeza Nepomuka.
Pokriva jo opečna streha s stolpičem. V stranskih stenah je po eno polkrožno zaključeno okence. Na zadnji strani ima do tal segajočo globoko nišo. Strešni zidec se okrog atike dvakrat zalomi. Stene so sicer nerazčlenjene. V višini okrog enega metra teče z ometom nakazan zidec. Nad nišo s studencem je freska sv. Janeza Nepomuka. Pod neustrezno preslikavo se skriva verjetno starejše delo.« (Vir: skripta brez naslovne strani z opisi sakralnih spomenikov v Dravski dolini – desni breg od Ruš do Dravograda, ciklostiran tipkopis, navedbe avtorja in datacije ni – verjetno pozna 60. leta prejšnjega stoletja, str. 21)
Veliko domačinov se spominja, da je bil pod kapelico naravni izvir pitne vode. Jože Petrič in Stanko Bratuša sta povedala, da je pritekala po kamenju, izvir pa je bil zazidan, tako da je nastala votlina. V njeno notranjost so vodila lesena vratca, ki so bila zaklenjena. Voda je bila hladna tudi poleti sredi največje vročine. Zaradi tega je bil prostor z izvirom nekakšen naravni hladilnik, ki ga je uporabljal eden od krajanov za shranjevanje živil. Zunaj pod vratci je bila cev, skozi katero je iz votline odtekala izvirska voda. Uporabljali so jo domačini, z njo so se lahko odžejali mimoidoči, tudi romarji, ki so romali v Puščavo na Ansko nedeljo (sv. Ana – 26. julija) ali na praznik Marijinega vnebovzetja, po domače na veliko gospojnico (15. avgusta).
Ni znano, kdaj in kdo je kapelico zgradil. Po besedah lastnika zemljišča naj bi bila zgrajena v času Marije Terezije leta 1774, vendar o tem ni verodostojnih podatkov. Dejstvo je, da je na tem mestu že na Jožefinskem vojaškem zemljevidu 1784–1785 vrisan križ, enako tudi na zemljevidu franciscejskega katastra iz leta 1825. Verjetno je bilo tam že v 18. stoletju sakralno obeležje, morda križ ali skromna kapelica, ki jo je leta 1900 prenovil posestnik Janez Nerat (Johann Nerath). To bi se skladalo z mnenjem umetnostne zgodovinarke Mojce P. Vaupotič, da gre za tip zaprte kapelice z dodanim zidanim zvonikom, kakršen se je pojavljal predvsem ob izteku 19. stoletja po ponovnem obujanju historičnega sloga in je bil značilen zlasti za severovzhodno Slovenijo. Freska sv. Janeza Nepomuka je v neobaročnem stilu in je delo neznanega lokalnega slikarja.
Vir: mapire.eu (vpogled 11. 8. 2020)
Vir: mapire.eu (vpogled 11. 8. 2020)
Zelo verjetno so bile povod za izbiro zavetnika občasne obsežne povodnji hudourniškega potoka Slepnica, ki teče mimo severnega roba zaselka. Razen tega je v 19. stoletju v Kurji vasi živelo kar precej dravskih splavarjev. Morda so zato kapelico in že prej obeležje iz teh razlogov posvetili sv. Janezu Nepomuku, ki ga namreč častijo med drugim kot zavetnika splavarjev in zoper poplave.
Sv. Janez Nepomuk se je rodil v času med letoma 1340 in 1350 v kraju Pomuk (kasneje preimenovan v Nepomuk) blizu Plzna na Češkem. Sprva je deloval kot notar v Pragi in šele leta 1380 je prejel mašniško posvečenje. Postal je duhovnik in kanonik, nazadnje še generalni vikar praške nadškofije. Ker se je zameril tedanjemu samovoljnemu češkemu kralju Vaclavu IV., ga je ta dal mučiti in 20. marca 1393 umoriti, njegovo truplo so vrgli v Vltavo. Okoliščine njegove mučeniške smrti niso povsem jasne. Po nepotrjeni legendi naj bi bila vzrok za smrtno obsodbo njegova spovedna molčečnost. Nepomuk je bil namreč spovednik tedanje kraljice. Kralju menda ni hotel izdati njenih grehov, kar je bilo zanj usodno. Leta 1721 so ga razglasili za mučenika, leta 1729 pa za svetnika. Postal je zavetnik duhovnikov in vseh ljudi, ki so imeli opravka z vodo (splavarji, mlinarji, čolnarji, ribiči), ter priprošnjik proti obrekovanju, za spovedno molčečnost in proti vodnim nevarnostim. Je tudi drugi zavetnik jezuitskega reda.
Številne upodobitve ga prikazujejo kot duhovnika s štolo in biretom na glavi. V rokah drži mučeniško palmo, knjigo in križ. Kazalec desnice drži na ustih kot simbol spovedne molčečnosti. Največkrat ima okrog glave venec šestih zvezd (te naj bi pokazale, kje v Vltavi leži njegovo truplo, da so ga lahko našli). Znamenja z njegovim kipom običajno stojijo ob rekah ali potokih in na mostovih. Njegov god je 16. maja. (Vira: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/sveti-janez-nepomuk-16-05 in https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/715-janez-nepomuk-ok-1350-1393, vpogled 2. 8. 2020)
ZAHVALA
Pri iskanju podatkov so mi prijazno pomagale Jožica Bajgot, samostojna arhivska tehnica (Pokrajinski arhiv Maribor), Mojca Horvat, višja arhivistka (Pokrajinski arhiv Maribor), mag. Lilijana Urlep, arhivistka (Nadškofijski arhiv Maribor), Nina Nahtigal, konservatorska svetovalka (Zavod za varovanje kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor), Mojca Polona Vaupotič, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka.
Nekaj podatkov so mi posredovali krajani Lovrenca na Pohorju: Jože Petrič, Stanko Bratuša, Anžej Bečan in Jože Javornik.
Pri oblikovanju nekaterih fotografij mi je pomagal nečak Gregor Verovnik.
Vsem se iskreno zahvaljujem!
Prim. mag. Franc Verovnik, dr. med.
Z gradnjo kapelice bo povrnjeno eno od krajevnih znamenj, ki so del lovrenške kulturne dediščine. Prav gotovo bo to velik finančni zalogaj. Zato bi bilo prav, da bi pri tem poleg občine in drugih ustanov sodelovalo po svojih (z)možnostih čim več ljudi, ki jim je Lovrenc pri srcu: od tukajšnjih občank in občanov do tistih, ki smo nekoč bili Lovrenčani!
SLOGOVNA OPREDELITEV KAPELICE SV. JANEZA NEPOMUKA
Ravno znamenja, ki so najtesneje povezana z domačo zemljo in s pogoji, v katerih so nastajala, so v tem pogledu mnogo zgovornejša od ostalih vrst umetnostnih spomenikov, ki so bili mnogokrat preneseni k nam iz tujega okolja ter posneti po tujih vzorih. V tem pa je tudi njihova prava vrednost. Nerazumljivo je le to, da so, čeprav najbolj »naša« med vsemi in za nekatere velja ista spomeniška zakonodaja, kot za ostale umetnine, premnogokrat prepuščeni propadanju in nenehnemu uničevanju.
Čeprav so znamenja z izjemo tistih, pri katerih je ravno kip ali slika njihova poglavitna sestavina, pretežno arhitektonsko zasnovana, jih načeloma spremljajo tudi likovne upodobitve, bodisi da so del njihove celotne kompozicije ali pa samo premični inventar njihovih prostornin, ki jih v večji ali manjši meri ustvarjajo. Te upodobitve so lahko slikarske, reliefne ali polno plastične.
Pri kapelici sv. Janeza Nepomuka v Kurji vasi gre za tip kapelice z zvonikom. Vhodna odprtina s trapezastim čelom je polkrožno zaključena, prav tako tudi okni na severni in južni strani. Pri takšnem tipu se navadno z istim prerezom kot vhod, nadaljuje tudi notranji prostor z apsido. Tako je bila notranjost kapelice najbrž banjasto obokana, kjer je prečni prerez enak vhodnemu loku, sicer pa se v prostorninah, ki niso odvisne od oblike in vhodne odprtine, najpogosteje pojavlja križni obok. Kapelico prekriva opečnata dvokapna streha, ki je v zadnjem delu zaključena na čop.
Gre za kapelico zaprtega tipa, ki ima dodan zidan zvonik, kateri se dviguje nad sprednjim delom zgradbe. V danem primeru je mogoče reči, da se le-ta nad vhodnim delom dviguje v liniji fasade ali pa je h kapelici dodan kot prizidek. Okna na njem so namreč šilasto zaključena, kar ne sovpada z obliko oken na glavnem delu zgradbe. Pokrit je z razgibano piramidasto strešico z navzven ukrivljenim spodnjim robom.
Zidano fasado brez dodanega arhitekturnega ali kiparskega okrasja na zadnji spodnji strani prebija polkrožno zaključena niša, ki je v svojem času služila danemu namenu. V njej je namreč vidno majhno štirikotno zaprto okence, namembnost le-tega pa je v svojem zgodovinskem prispevku omenil že dr. Franc Verovnik. Linijo višje od predela z nišo pa je jasno upodobljena freska sv. Janeza Nepomuka v neobaročnem stilu, ki je delo neznanega lokalnega slikarja.
Kapelica sv. Janeza Nepomuka sodi med tipe kapelic z zvonikom, ki je zlasti značilen za severovzhodno Slovenijo in se je pojavljal predvsem ob izteku 19. stoletja. To je tudi čas po ponovnem obujanju historičnih slogov.
KIP MATERE BOŽJE Z JEZUSOM
Ob analizi kipa Matere Božje z Jezusom, ki se je nahajal v tedanji kapelici, je mogoče določiti, da je izdelan iz lesa, saj je bil les uveljavljen predvsem za skulpture, aktualne za postavitev v interiere. Kip Marije z detetom je oblikovan v baročnem ali verjetneje kasnejšem obdobju in natančneje predstavlja Nebeško kraljico in hkrati Mater. To veličino simbolično zaznamujeta očitno poudarjeni kroni, ki jo nosita oba protagonista. Marija sedi na sedežu brez naslonjala, bosonogo dete ji počiva na levem kolenu, v desnici drži žezlo in blagoslavlja, v levici pa kroglo s križem. Figuri se rahlo obračata druga proti drugi, Marija z desnico priklepa otroka k sebi. Telesi skulptur sta anatomsko nesorazmerno oblikovani, saj pri njima pretežno izstopata večji glavi, izraziteje sta poudarjena obraza brez karakternih značilnosti. Telesi sta ustvarjeni čvrsto, neelastično, roke pa zelo naturalistično, kar govori o avtorjevem pomanjkljivem obvladanju proporcev in detajlov.
V primeru Marijinega oblačila gre za preprost obris padajoče bele draperije od krone navzdol, ki pa se ji v sprednjem delu nerodno »lepi« na kolena. Gube so povsem enostavne, drobne, neizrazite. Pri celotni skulpturi zagotovo manjkajo specifično razpoloženje, plastične vrednote, pravilna površinska struktura, ki bi pripomogla k izrazitejšim svetlobnim kontrastom. V tem primeru gre za neznanega lokalnega mojstra, liričnega razpoloženja, brez ustreznega védenja o sočasnem aktualnem dogajanju na kiparskem področju na širšem štajerskem območju.
Kot sem že omenila, je po fotografiji težje presoditi, kam časovno natančneje uvrstiti kip Matere Božje z Jezusom: če je bila po besedah lastnika zemljišča kapelica zgrajena v času Marije Terezije leta 1774, morda tudi kip obstaja že od takrat (čas poznega baroka?). Če pa je bil kip ustvarjen v času 19. stol. in se je zgledoval zgolj po baročnem slogu, kar je seveda večja možnost, pa gre za čas historicizma.
Smiselno je še poudariti, da pri samem baroku, kot tudi v obdobju, ko so ga umetniki imitirali, so ustvarjalci zelo hrepeneli po čustveni in majestetični noti, kjer je v prizorih vladala poudarjena baročna drama ter pobožna patetika, ob tem pa je bil hkrati prisoten močan vpliv regionalne pobožnosti. S tem želim pojasniti, da je bil vzporedno pri kiparskem oblikovanju prisoten živi naturalistični tok, ki ohranja izrazito žanrsko noto v upodabljanju Marije, kar lahko zaznamo tudi v danem primeru.
Mojca Polona Vaupotič, univ. dipl. um. zgod. in likovna kritičarka