25 odtenkov modre, rumene, sive in rdeče, razstava Manje Sgerm
nedelja, 19. januarja 2025, avtor Mojca Polona Vaupotič, foto Jaka Sgerm
Likovna ustvarjalka Manja Sgerm je stremela k temu, da svoja dela iz novejšega cikla približa širšemu občinstvu. Njena slikarska platna so zato našla začasni dom v ugledni stavbi našega kraja – Zdravstvenem domu. Avtoričina dela ustvarjajo harmoničen del prizorišča, hkrati pa pritegnejo pozornost kot individualne točke, ki dopolnjujejo vzdušje prostora. Izražajo svojevrstno pomenljivost, ki vabi obiskovalca, da se ustavi, zadiha in najde svoj zaneseni mir. Razstava, nameščena v stopniščni prostor, ki je na novo preimenovan v »Stopniščno galerijo«, obljublja pridih pomirjujoče, a hkrati dinamične energije ter ustvarja osrednjo točko, ki združuje eleganco in prefinjenost.
Manjino likovno izražanje je posebej zaznamovano s specifičnim fizičnim prostorom in razmišljanjem, ki ga s svojo imaginacijo preoblikuje in prenaša v svet, kakršnega vidi oziroma doživlja. Slikarska platna že na prvi pogled razkrivajo, da je izjemna koloristka, ki uporablja čiste ploskovne nanose drznih barvnih sestavkov s široko paleto barvnih odtenkov. Njena prefinjena barvna lestvica se diskretno odziva na vzdušje okolja ter postaja odmev njenega lastnega življenjskega ritma. Vsebinsko je mogoče začutiti raznolika razpoloženja, ki izražajo edinstven slog. Ob natančnejši analizi del pa se razkriva njena dosedanja ustvarjalna življenjska vizija, dovršena v vsaki potezi in premišljeni barvni izbiri.
Manjin slikarski slog zaznamuje tipičen abstraktno-ekspresionistični duh, ki gledalca vabi, da se osredotoči na subjektivno izkušnjo in interpretacijo, namesto na iskanje konkretne vsebine. Platno postane prostor za neposreden stik med umetnico in gledalcem. Abstrakcije v njenih delih so vedno plod občutka, saj prav občutenje igra ključno vlogo, zlasti v različnih fazah ustvarjalne poti vsakega umetnika. Resnično umetniško podobo je mogoče doseči zgolj skozi občutenje, kajti umetnost vedno nagovarja naša čustva. Pri abstraktni umetnosti je bistvo v doživljanju, ki se je osvobodil zunanjih podob predmetov in se izraža zgolj skozi barvo, obliko ter kompozicijo.
Zakaj torej naslov 25 ODTENKOV MODRE, RUMENE, SIVE IN RDEČE? Jasno je, da ima vsaka barva svojo klasično definicijo, ki jo pogosto posplošujemo in na preprost način uvrščamo med hladne ali tople, nato pa jih gledamo zgolj iz tega zornega kota. A če nas ganejo le barvna razmerja, popolnoma zgrešimo bistvo! Filozofija barv še zdaleč ni omejena na preprosto in pavšalno pravilo njihove hladnosti ali toplote; gre za mnogo več! Gre za izražanje intenzivnih občutkov, kot so tragedija, ekstaza, poguba, agonija pa tudi užitek, svoboda in zadoščenje.
Modra barva je ena ključnih barv v Manjinih slikarskih delih. Simbolično izraža melanholijo, mirnost ter introspekcijo, hkrati pa odpira univerzalni prostor, ki vzbuja intenziven občutek neznanih globin, širin in božanskosti. Presenečajo nas trenutki, ko rumena barva na slikah 'zareže' v tkivo modre in ustvari močan kontrastni učinek. Ob tem ugledamo nasprotno zgodbo, ki nas posrka v duh svetlobe in optimizma. Kljub temu ima ta pojav večplastno simboliko, načelom pozitivno, nas lahko rumena pogosto zavede v dvom, saj ima zelo ambivalenten značaj. Gre torej za zelo večplastno pomenljivost, kjer se barvi, kot sta modra in rumena, ki sta vsebinsko povsem nasprotni, medsebojno izrazito dopolnjujeta.
Kakšno vlogo ima rdeča barva v umetniškem izražanju Manje Sgerm, in kako skozi njo ustvarjalka izraža razpoloženjsko globino ter simbolno moč v svojih slikarskih delih? V modernizmu in abstraktni umetnosti je rdeča barva na splošno simbol emocionalne moči. Umetnik Mark Rothko, ki je Manji velik vzgled, je uporabljal rdeče tone za ustvarjanje globokih čustvenih resonanc in duhovnih simbolov. Lahko bi si dovolili reči, da ima rdeča barva tisoč in en pomen, odvisno od umetnikove lastne odločitve, v kakšno zgodbo jo bo vključil. Pri Manjinih delih bi si dovolila reči, da je rdeča intenzivno 'sredstvo' za sprožanje čustvenih odzivov, saj nam neposredno izraža plamen nadrealistične, ognjene drame. In ko gresta rdeča in modra z roko v roki po ustvarjenih slikarskih motivih, je mogoče zaznati širok spekter moči, intenzivnosti in čustvene polnosti, ki avtorici omogoči, da ju uporablja za izražanje vseh plasti človeške izkušnje, od moči, tragedije do ljubezni strasti in agonije.
Ko se v zgodbo vplete še siv odtenek, temu sledi diskreten molk, ki simbolizira spokojnost, tišino in resnost. Siva je zaznamovana kot »nevtralna« barva, ki prispeva k ustvarjanju ravnotežja in poudarja nasprotujoče si barvne komponente. Vendar siva ni zgolj »prazna« ali »brezbarvna«, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Na svoj način ustvarja prostor, v katerega lahko gledalec vstopi in doživi miren, skoraj transcendenten prostor refleksije.
Od tega razstavljenega cikla naprej lahko pri Manji opazimo hitrejši razvoj in nakazano novo smer njenega ustvarjanja. Njena notranja nuja jo posebej usmerja k uporabi barve kot najmočnejšega slikarskega izraza. Barva pri njenih delih prevzema osrednjo vlogo in deluje z intenzivnostjo, ki vedno znova pritegne in prevzame gledalca. Barvne linije na platnih marsikje izrazito zaznamujejo ostre linije, ki večinoma potekajo v horizontalni ali vertikalni smeri, s čimer usmerjajo slikarski izraz k še izrazitejši pripovedni simboliki.
Ob zaključku lahko povzamem, da v Manjinem novejšem slikarskem opusu prevladuje tehnika pastela, ki se ji ponekod pridružita še tempera in kreda. Celotno razstavo bi označila kot metaforo, ki rojeva živahno energijo »nove zore« in umirjeno zrelost »konca dneva«. Slikarska dela tako zajemajo bistvo navdiha in s svojo izrazno močjo »Stopniščni galeriji« vdihnejo dinamično toplino ter spodbudne misli.
Mojca Polona Vaupotič, um. zg. in likovna kritičarka