Nova maša Roka Bečana
sobota, 28. julija 2018, avtor Anžej Bečan, foto Aljoša Šumer, Mateja Glavica, Žiga Lovšin
Dan pred praznikom apostolov Petra in Pavla, ko se običajno diakone posveti v duhovnike, je v Ljubljani kar štiri diakone jezuite iz Družbe Jezusove hkrati posvetil mariborski nadškof in metropolit msgr. Alojzij Cvikl, ki je prav tako jezuit. Med njimi je bil tudi p. Rok Bečan, ki je v nasprotju s čedalje redkejšimi posvetitvami v Katoliški cerkvi, po Juretu Sojču izpred petih let že drugi novomašnik v Lovrencu na Pohorju.
Po večmesečnih pripravah sta obe župniji v občini v sodelovanju društev in posameznikov pripravili slovesnosti ob tem dogodku. V soboto zvečer je bil sprejem novomašnika v domači župniji, v nedeljo pa osrednja slovesna sveta maša v navzočnosti številnih duhovnikov, sorodnikov, prijateljev in župnijskega občestva. V pridigi je p. Miran Žvanut prepletal prebrano božjo besedo, slavljenčevo življenje in izbrano geslo »Moj ljubljeni Sin« iz Matejevega evangelija. Po maši je bila pred cerkvijo pogostitev za navzoče, kulturni program in hudomušni pogovori z osebami, ki so Roka spremljali na dosedanji poti. Povabljeni so se zatem udeležili še kosila in druženja pod šotorom ter dan zaključili z večerno molitvijo v župnijski cerkvi.
Rok Bečan se je rodil v začetku osemdesetih kot tretji otrok v planinsko in glasbeno družino v Lovrencu na Pohorju. Srednjo šolo je obiskoval na II. gimnaziji v Mariboru in se po njej odpravil na Filozofsko fakulteto v prestolnico in tam končal študij slovenskega jezika in zgodovine. Medtem je v domačem kraju vodil vokalno skupino Struna in kot planinski vodnik na noge pomagal postavljati mladinski odsek in se udeleževal orientacijskih tekmovanj. Med študijem je po nekaj duhovnih vajah v tišini pri jezuitih v njem vzklila misel o duhovništvu. Na dobro desetletje dolgo pot vzgoje in izobraževanja do duhovniške posvetitve se je odpravil leta 2007 v dvoletni noviciat v italijansko Genovo. Sledilo je dve leti študija filozofije v Padovi, dve leti bogoslovne prakse in še tri leta študija teologije na papeški univerze Gregoriani v Rimu, kjer je bil pred dvema letoma posvečen v diakona. Od takrat je bil duhovni pomočnik na župniji Ljubljana – Dravlje, po mašniškem posvečenju pa bo svoje delo nadaljeval v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani.
Rokova zahvala vsem, ki so pomagali pri slavju...
Zahvala ob novi maši
ali po damoče poviedano, iz sarca hvola
Drogi Lovrenčani, ob maji novi meši parvega julija letos je blo tak liepo, da sn si reko, jaz marem še eno posebno zahvolo za na internet zapisat. Liepo prosim, da bi zastopli toti moj način, da pišem tak preci osebno, pa v damočem jeziki. To je zato, ker bi rad poviedau, da sn se na srečanji ob novi meši počuto čisto damočo, tak ko moli otrak per ateji pa mami pa per stricih pa tetah pa bratih pa sestrah, in te člavek kene muore da nebi po damoče govriu.
Včosih je zlo pomembno, da moš damoče al perjotla, s kierimi lehko poklepečeš, v totem je neka Božjiga. Ob maji novi meši sn mel geslo »Moj ljubljeni Sin«. Toto pomieni, da Buog Oče čie Sino povedet, da ga mo zlo rod, posebno te, ko mu je Jezos pokorn vse do križa, s kierimo bi rad lodi riešo. Jezos nas pa uči, da marmo z Bogom po damoče govorit, ga klicat »ata«. Zame je bil velek proznik, da sn lehko kot duhovnik z vomi skop na tok damoč način modlo sveto mešo. Soma meša je bla darovona za kraj Lovrenc, v zahvolo za toti kanc nebies na zemli, ki pomoga na nage novim generacijam ludi, todi maji malenkosti, da sn postau pater jezuit. Pa v zahvolo za še marsikaj, ko mo duhovnik v imeno lodi za zahvolit se Bogu, ne samo v svajem imeni.
Meša, po garško euharistija, somo po sebi pomeni pr mizi (za)hvolit Boga, ko vse velkega je som pa po lodeh naredo. Tak bi jaz todi rad zahvolo se z omembo lodi, ki so pomogali s sarcem perpravit proznik nove meše. S sarcem delat, toto je ži molitev, kiere sadove lehko vidiš, velko lodi, todi Loblončanov mi je reklo, da se je čutlo, kak so bli organizatori s sarcem povezani in dare vole. Hvala vsiem, ki so kaj pomogali, todi če to nebom jihovega imena zapisal, in hvola vsiem, ki so s sarcem modlili zame in za toto stvor. Hvola g. nadškofu Alojziju Cviklu, an je mene pa še tri druge jezuite posvetil za duhovnika v četartek 28. junija večer v Lobloni pr sv. Jožefi. Hvola todi za formalno lovrenško skupnost molivcev, to je za župnijo, za župnika Damjana Mlinariča, za ŽPS pa za vse, ki ste hodli pa še hodite na molitvene ure. (Še ena stora gospa iz Ribnce mi voščla, mi je deklamirala eno pesmico, ki jo je deklamirala še kot otrak na eni novi meši pred drugo svetovno vojno!)
Pal posebej hvola majima obiema družinama, Bečanom in jezuitom. Najprej za daro vzgojo, pomuoč, sprejemanje, lubezn – za življenje in duha, glabakiga! Bečani so me najprej podpirali 26 liet, jezuiti pa me zodnih 11 liet. Obouojih je bilo dosti na meši, pa Pergarečove iz Lovrenca in Juršejove žlohte iz Ruš. Bečanom še posiebno hvola za finančno pomuoč, pa za lietanje sam pa ta. Brat Anžej se je potrudo še z oblikovojem naparsnih brošk in nalepk novomašniga vina, žena Mateja s pomočniki pa z okrasitvijo šotora. Sestra Barbara Mlinar je s pianistko Ljudmilo Frelih pal v šotori poskrbela za por liepih glasbenih komadov (Lastovka Elde Viler ...), pa pomogala mi je najti sliko v zvezi z geslom. (Gre za sliko od kipa, ki ga je 1979 naredo filipinski kipor Abueva, prkazuje pa Jezosa, ki modli na gori in gratuje svetle forbe – toto opisuje Matejov evangeli 17,5.)
Od jezuitov pa hvola patru provincialu Ivanu Brescianiju, ki mi je pomogal v zodnem težkem leti, pa p. Miranu Žvanutu, ki je pridigal o lobezni staršov in Boga vse od karsta naprej. Blo je še velko drugih jezuitov, ki so me prejšnja leta spremljali, p. Bizant pa Roblek, pa prejšnji lovrenški župnik Jože Hrastnik, per kierem sn bil na duhovni vzgoji v mladinski skupini vse od birme naprej kokih 14 liet. (Še zanimivost: Prišo je celo en črnc, Pierre Lukata, iz Konga, v Rimi sma bla skop v jezuitskem bogoslovji. V petek je še diakoniral v Vatikani papežo, ko je naredo 14 novih kardinalov, v soboto pa je že prišo v Lovrenc, po novi meši pa je šou nazaj v Kinšaso, kjer bo profesor kemije na univerzi.)
Za pomuoč per organizaciji srečanja zunaj hvala g. župano Jošku Manfredi in Občini Lovrenc na Pohorju, ki je za primer deža in za gostijo prskarbela šotor, z javnimi delavci pospravlala mize in klopi, s pomočjo g. Dušana Jakopa pa poskrbela za javni organizacijski vidik. Sarce organizacijskega odbora je bla družina Vezjak, Emil, Katica in Katja. S tokim veseljem so bli prostovoljno zravn, da sn še jaz ob njihovi veri gier rosto. Emil je poleg vsega še pel, Katja pa je prpelola Folklorno društvo Lovrenc. Vam poviem, vsi, ki so prešli od dergod, so se ob folklori počutili počaščeno in liepo, ker so jih usmerjali tak liepo naštimane pože pa puobi. Podobno hvala Gasilskemu društvo, Lovrejo Paradižo in gasilcom, ki so usmerjali šoferje za parkiranje. Hvola todi g. Beigoto, an je kot dohter ohtal na tste, kirim se slobo rotalo.
Za ureditvijo okolice cierke, za organizacijo meše in programa po meši se je okol sukalo kuj neka lodi. Hvala Anki Kraner, čistilkam, krasilkam z Jano Kraner, pa kmetom za postavlaje mlajov, g. Tarjenko in drugim. Hvala ministrantom, pa mežnerom Martino Cvetkejo, Aberškovemo Jankejo (an je celo pelal avtobus na posvečenje per sv. Jožefu v Lobloni) pa jegovi ženi Tanji in Krajncovemo Janezo. Na pomouč sta prišla dvo mariborska škofijska bogoslovca, Gašper Klančnik iz Maribora/Ruš (to je tisti, ki je pal v šotori tak hitro plesal čindaro) in Simon Lampreht iz Svečine. Program sta poleg Vezjakove Katje oblikovola Oskar Kranjc in p. Marjan Kokalj, študentski župnik v Morpogi; lehko ste slišali še druge duhovnike, ki so prišli iz Lovrenca in Puščave. Od bivših župnikov pa se je opravičo Zvone Podvinski – je mel letos enega novomašnika na Švedskem, pa je mogo tam pomogati.
Mne so todi gir okinčlali. Šolske sestre s Štrosmajerjeve ulice v Morpogi so sešile bielo albo, maja župnija iz Loblone, Dravle, je posodla mešni plašč, stolna župnija iz Morpoga pa je posodla mešne plašče za te ostole fajmoštre pa še keka. Matjaž Forneci je bil teko prjozn, da je naredo liep brezov podstavek za moj oltarni križ.
Liepo so peli vsi zbori, jaz sn kot bivši lovrenški pevc in zborovodja užival od parve do zodne jehove pesmi, per enih sn kuj makre oči dobo. Pel je otroški pevski zbor pod vodstvom Sare Kraner. Mojca Vračko Skuhala in dirigent Tadej Kušar sta vodila združene župnijske pevske zbore, orglala je Mateja Potočnik, peli in igrali so člani Cilk, Rosike, Tackani, Ars in celo Gasilska godba na pihala. Ko so postregli s hrano v šotori, je pred kelneri prikorakal Rene Črešnar, jegove melodije so bile kristalno glodke, še pal, ko smo plesali, je šlo ko namozano. Ob tem hvola še požrtvovalni ekipi za ozvočenje, Jožejo Čučkejo, Eriko Čarnkejo in Andražo Robniko.
Cukerpekerce ste se spet zlo izkozale. Neka peciva se je perneslo že v četartek na posvečenje v Loblono, sladko pa je blo še pal v Lovrenci. Gosti so se kuj čudli kulinaričnim aranžmajem – gir na kruhi, koko sliko od totih umetnij se mare najt. Za kruhke so se izkozale Olga Hartman in Marjana Lampreht s skupino za pogostitev, Obrulova Angela, zeliščarke in Slavica Kajzer z Društvom kmetic Lovrenc n.P. Za vino hvala perjotloma Franco in Zinki Jurša iz Zavrha, ter družini Kren iz Svečine. Pivo smo ugodno dobili pr lovrenški Zadrugi. V soboto večer so za nas duhovnšno poskrbeli per Robonci z zdrovo in sladko vičirjo, froštik je v župnišči perštimala gospa Jožica. Pal v šotori je s pogostitvijo pomogal Matjaž Podlesek in podjetje Skalina z glavnim kuharjom Tomažom Arkliničom. Mladina se je izkozala per postrežbi, Tomaž Goričan je vodo lovrenške animatorje, pomogalo je velko skavtov stegov Maribor 1 in 2, koordinirala sta jih Oskar Čokl in Nejc Kurbus.
Da je blo vse fotodokumentirano, sta garala več ko dvo dni fotografa Aljoša Šumer in Mateja Glavica, video bo pa čez por dni prešo s kamere in računalnika Matjaža Vertuša. Za ugoden natis vabil, podobic in napisov hvala Katji Brezovnik in firmi Comtec, majic pa Petru Čuješu iz Slovenj Gradca. Jezuiti smo izdoli še revijo Slovenski jezuiti, noter se poleg štirih drugih predstavljam tudi sam; najdete jo v cirki, če ni že pošla.
Hvola, hvola, hvola za vse darove, delo, potrpljenje, molitve in dobre misli in voščila! Ries Bog lonaj!
P. S. V nedeljo 29. 7. ob 11.00 pa bo še ponovitev na Ignocezovo nedelo, liepo spet vobleni. Pa če pridete v Loblono, dobrodošli v Ignocijovem domi duhovnosti pr sv. Jožefi na Poljanah, tam pod grodom, tam bom od septembra naprej.
p. Rok Bečan DJ
(DJ al pa SI pomeni Družba Jezusova, Societas Iesu, toto je jezuiti)
