Stavbarstvo v duhu časa
ponedeljek, 20. oktobra 2014, avtor Mojca Polona Vaupotič, um. zgod. in lik. krit.
Za prispevek, ki ga tokrat objavljam, sem dobila navdih konec poletja, ko je na spletni strani Lovrenčan nekdo omenil novico, da letos OHS (Odprte hiše Slovenije) v mesecu oktobru ponovno na stežaj odpirajo svoje duri ter nam nudijo na ogled t. i. stavbe z »zgodbami in vizionarskimi idejami«. Tisti, ki nam je arhitekturna zvrst v umetnosti posladek, si lahko na tej razstavi postrežemo izključno z modernim ali bolje rečeno s sodobnim in kvalitetnim tipom gradnje, ki je v ospredju že kar lep čas. Projekt OHS želi predvsem navdihniti ljudi ter institucije, da bi strmeli za bolj kakovostno oblikovanimi prostori, predvsem pa, da bi se bolj zavedali možnosti, ki nam jih dobra arhitektura nudi. OHS ponujajo praktično izkušnjo v inovativni in hkrati funkcionalni arhitekturi, saj ima sleherni grajeni prostor močan vpliv na naše življenje, zdravje, počutje, učinkovitost in varnost. Gre hkrati za največjo arhitekturno prireditev v Sloveniji, ki se odvija v mesecu oktobru. OHS so prav tako največji spletni arhiv izbrane kakovostne sodobne in inovativne arhitekture ter prostorskih ureditev.
Sama pa sem se ob tej priliki spomnila na prispevek, ki sem ga objavila v eni izmed lanskoletnih revij Tretji dan, z naslovom »Le Courbusieur – arhitektura je mojstrska, pravilna in veličastna igra gmot v svetlobi«. Za tiste, ki se boste slučajno kadarkoli odpravili novim gradnjam naproti, prispevam povzetek omenjenega članka, ki predstavlja, kako je do takšnega tipa gradenj v zadnjem stoletju sploh prišlo. Pri tem pa še posebej izpostavljam zgodovinske, stilne ter estetske vrednote tovrstnega ustvarjanja.
V povzetem članku omenjam genialnega francoskega arhitekta, rojenega v Švici, Charlesa-Edouarda Jeannereta, ki si je leta 1920, po tedanji modi v avantgardni umetniški srenji nadel enobesedni vzdevek Le Corbusier. Že v svojem študentskem obdobju je znal iskati smisel v drobnih, a velikih rečeh, v organskih tvorbah in v človekovem ustvarjanju, v svoji napredni okolici ter v nadaljnjih kulturah.
»Leta 1928 so na Mednarodnem kongresu moderne arhitekture (CIAM) v Švici sprejeli deklaracijo, ki med drugim pravi, da se arhitekti zavedajo dejstva, da se zaradi spremenjenih struktur v družbi spreminja tudi stavba in da gre vštric s spremenjenimi nazori o redu, ki so temelji vsega našega intelektualnega življenja, tudi spreminjanje nazora o temeljnih principih stavbe. Iz prepričanja, da lahko »dobra arhitektura izboljša kvaliteto življenja ljudi« (H. Russel Hitchcock), se je tako razvijal mednarodno sprejeti slog, ki je poudarjal predvsem namembnost stavb in ki je odločilno vplival na arhitekturo 20. stoletja. Ravna streha, gladki beli zidovi, nizi oken in nosilci – to so značilnosti mednarodnega sloga, ki naj bi bil »boj za nov življenjski slog« (L. Mies van der Rohe).
Ena izmed očitnih sprememb v novodobnem ustvarjanju je bilo opuščanje okrasja na stavbah. To je bilo priporočeno zaradi ekonomskih in estetskih, pa tudi iz moralnih razlogov, ker je okrasje simboliziralo arhitekturo vladajočih slojev 19. stoletja, ki ga niso zanimali problemi množic v industrijski družbi. Novi materiali, ki so se pojavili, so omogočili racionalno in standardizirano gradnjo, ki jo je zaznamovala industrijska tehnika. V Franciji je na primer arhitekt Francois Hennebique gradil z armiranim betonom, materialom, ki lahko prekriva velike prostore in ki ga je mogoče z ulivanjem poljubno oblikovati.
V letih 1922–1923 je v vzhodnem predmestju Pariza August Perret postavil betonsko katedralo Notre-Dame du Raincy, ki je dobila ljubkovalni vzdevek »sveta kapela armiranega betona«. Perret namreč velja za prvega, ki mu je uspelo beton promovirati kot pomemben material v gradbeništvu in mu obenem dati estetsko vrednost. Pariška betonska kapela je sicer preprosta stavba, brez kamnitih okraskov, brez izrazite barve, le s frizom nad vhodom v cerkev. Osrednjo privlačnost daje stavbi betonski okenski vitraj, ki ga sestavlja atraktiven geometrijski mozaik pravokotnikov, krogov, kvadratov ter trikotnikov. Kot religiozni objekt je kapela pomenila nekakšen tranzicijski trenutek v arhitekturi 20. stoletja, ki jo je kasneje z modernistično betonsko poetiko zaznamoval Le Corbusier, s tem ko je na polovici 20. stoletja iz betona zgradil edinstveno kapelo Notre-Dame du Haut v Ronchampu ter nekoliko kasneje cerkev sv. Petra v Firminyju.
Pregledno in močno standardizirano oblikovanje brez okrasja, ki uporablja moderne materiale, kot so jeklo, steklo in beton, pa tudi ceneno proizvodno tehniko, naj ne bi odsevali le sveta, v katerem prevladuje tehnologija, temveč naj bi bili tudi znamenje kolektivne družbene odgovornosti. Tako se je po prvi svetovni vojni razvijala arhitektura, ki se je posvečala predvsem stanovanjski in industrijski gradnji in se hkrati s tem štela za sad demokratičnega mišljenja. To arhitekturo zaznamujejo preproste, a skoraj stroge poteze, sicer pa je izvedena kot jasna stvaritev, ki predstavlja različne socialne ustanove: šole, bolnišnice, tovarne in stanovanjske hiše. Značilni predstavniki takšnih projektov so bili »močni« arhitekti, kot so Ludwig Mies van der Rohe, Le Corbusier in Walter Gropius. Eno njihovih tovrstnih promocijskih del pa je tipično naselje, ki odseva sklad vseh njihovih prizadevanj, Weissenhofsiedlung v Stuttgartu, zgrajeno leta 1927.
Zgodilo se je prav tako tudi slednje; takšno že upravičeno rečeno funkcionalistično početje je ustvarjalce ter njihove stvaritve pripeljalo do prave arhitekturne enoličnosti, ki je sčasoma postala človeku neprijazna in rahlo naveličana. Na veliko so namreč pričela rasti brezdušna stanovanjska naselja. V Evropo je tedaj iz Amerike prodrl celo postmodernizem – umetniška smer, ki iz različnih zgodovinskih in regionalnih slogov uporablja raznolika okrasja in barve ter poskuša vplivati na čustva. A temu sledeči protest je izkazal, da tovrstna arhitektura 20. stoletja v praksi ni mogla kaj dosti zadostiti lastnim utopičnim željam.
Jedro Le Corbusierove estetike je bilo poenostavljanje risbe, neznaten posluh za zapeljivost dekoracije in prizadevanje po racionalizaciji stvari, pri povzemanju arhitekturnega snovanja. Prav tako ga je vodila želja po možnosti, da bi sodobni človek spet zaživel v sožitju z naravo in stremljenje po odpravljanju socialnih problemov, oziroma njihove manifestacije v neukročenih predmestjih slabih bivališč.
Verjel je, da lahko arhitektura spremeni človekovo življenje, zato naj bo socialna, pravična, vendar neosebna. Stroji so bili zanj dokaz čiste kozmične energije, ki je neomadeževana z osebnim vmešavanjem. Na njegovo pobudo so se povsod po Evropi gradile preproste bele stavbe pravilnih kvadratnih oblik in hkrati funkcionalistična naselja. Nove stavbe so bile hitro zgrajene, namesto iz opeke in apnene malte so bile predvsem iz betona. Tudi hiša je bila zanj »stroj za bivanje«, katerega poslanstvo je bilo predvsem, da je učinkovita. Zavedal se je potrebe po večji zgoščenosti bivanjskih prostorov v mestih, ki jo je dosegel z gradnjo visokih blokov. Zavzemal se je za višje standarde bivanja, kajti menil je, da se je le tako mogoče izogniti različnim nadlogam, ki so vezane tudi na politične spremembe. Predan je bil redu in disciplini in verjel je v matematiko ter teorijo zlatega reza. Ob tem se je hkrati držal načela, da so najboljši načrti preprosti in tako je bil za večino svojih sodobnikov prerok, ki nikoli ne naredi napake.
Le Corbusierov slavilni credo, »arhitektura je mojstrska, pravilna in veličastna igra gmot v svetlobi«, je tudi nesporna definicija arhitekture očesa. Kljub temu je bil Le Corbusier velik umetniški talent z oblikujočo roko in z neznanskim občutkom za snovnost, plastičnost in težnost, zaradi česar se njegova arhitektura ni spremenila v povprečni čutni reduktivizem. Pri njegovem delu je namreč imela roka enako disciplinirano vlogo kot oko. V njegovih skicah in slikah živi element preudarnosti, v njegovem razumevanju pa občutljivost za videno.
Le Corbusier se je prav tako ukvarjal s sorazmerjem in z odnosom stavba – narava. V okviru tega je razvil idejo o »popolnih sorazmerjih«, ki jo je objavil v knjigi Modulor. V kreiranju merilnega sistema arhitekturnih proporcev se je izrecno posluževal z zlatim rezom, saj je v tem sistemu videl podaljšek tradicije Leonarda da Vincija, njegovega »Virtuvijskega človeka« in vseh tistih, ko so uporabljali sorazmerja človeškega telesa z željo, da bi izboljšali videz in funkcijo arhitekture kot take. Ob zlatem rezu je Le Corbusier baziral na osnovi človekovih proporcev, Fibonaccijevih številk ter dvojnih mer. Leonardovo idejo o zlatem rezu je spremenil in spodbudil v človekove proporce do takšnih ekstremov, da so se tudi drugi arhitekti začeli navezovati na njegov sistem Modulorja.
Vila Stein v Grachesu iz leta 1927 je značilni primer, ki kaže vlogo njegovega uvedenega modularnega sistema v arhitekturi. Njen pravokotni tloris, višino in notranjost izraža tipični zlati rez. Le Corbusier je umestil sistem harmonije in proporcev v center svoje filozofije dizajna, saj je menil, da je matematični red vesolja vezan na zlati rez in Fibonaccijev niz. Vila Stein je zgradba na dokaj samotnem prostoru, obdana z vrtovi ter z železnimi vhodnimi vrati. Njen kockasti vtis se razteza v ovalno obliko, ki s svojimi okni vzbuja asociacijo na veliko čezoceansko ladjo. Vertikalna ureditev prostora je dokaj jasna in logična. Tloris ima prav tako obliko zlatega reza. Pročelje vile je ploskovito, sam dizajn pa spremlja metoda, ki definira razprostiranje oken in pročelja prav tako v zlatem rezu. Notranjost vile spremljajo načela, oziroma proporci postavljeni v Modulorju. Zaradi njene zunanje »enostavnosti« pa jo nekateri kritiki celo primerjajo z zaprtim zabojnikom v prostoru. Vendar ravno v tistem, v čemer se je Le Corbusier strogo držal zlatega reza – tloris in pročelje – naredi zaželeni vtis na čut in oko.
Do druge svetovne vojne se je Le Corbusier posvetil predvsem večjim urbanističnim zasnovam ter večjim stavbnim nalogam: regulacijskemu načrtu za Barcelono, Alžir, Ženevo, Stockholm, Nemours, Rio de Janeiro, med njimi tudi teoretični utopični načrt t. i. sijočega mesta, La ville Radieuse. Večje projektirane zgradbe pa so bile: palača Društva narodov, palača Centrsojuza v Moskvi, Muzej sodobne umetnosti v Parizu, Švicarski paviljon v Univerzitetnem mestu v Parizu, projekt za palačo Sovjetov v Moskvi, delavska stanovanjska hiša v Zürichu, nebotičnik za Alžir, palača Ljudske prosvete v Rio de Janeiru, itd.
Le Corbusier se je prav tako posvetil nekaj zgradbam s sakralno tematiko. To so cerkve sv. Petra v Firmiyju, cerkev Naše Gospe (Notre Dame du Haut) v Ronchampu ter samostanska cerkev dominikanskega reda Saint Marie de la Tourette v Eveuxu, Za katero je na prvi pogled res težko reči, da monoliten betonski blok spominja na cerkev; njena lepota se namreč skriva v notranjosti. Medtem pa je cerkev v Ronchampu že na prvi pogled videti kot očarljiva mojstrovina, saj daje vtis nepopisne mojstrovine 20. stoletja in velja za najbolj obiskan Le Corbusierov objekt v Franciji.
Leta 1950 se mu je ponudila še naslednja priložnost, da načrtuje celo mesto – novo regionalno središče v Chandigarhu na severu Indije. To je bila ena najbolj vplivnih realizacij nove poetike surovega betona in priložnost za oblikovanje prostrane krajine z vpeljavo vizualnih shem, ki jih je arhitekt prvič srečal tri desetletja pred tem – med študijem antičnega Rima.
Zadnjih petnajst let svojega življenja je le Corbusier dosegel celo mnoge cilje, za katere si je prizadeval desetletja. Uresničil je štiri bivalne skupnosti, tako imenovane Unités d'Habitations v Franciji in eno v Nemčiji. Potem tudi stavbo Centra Carpenter za vizualno umetnost na harvardski univerzi v Cambridgeu in še v Massachusettsu, edino, ki jo je zgradil v ZDA, medtem ko njegovi ambiciozni načrti za Pariz niso bili nikoli uresničeni.« (Konec povzetka)
Vse to pričuje o plemenitih naporih človeka, ki je zastavil svoje najboljše moči za kvalitetnejše razumevanje in sprejemanje novega v svojem ustvarjanju. Sama bi ob zaključku dodala le še to, da se projekt kulturnih poti v arhitekturi sicer ozira nazaj, v zgodovino, a je tudi most, ki še naprej pelje do sodobnejše, kulturno in (morda) tudi duhovno bolj osveščene evropske domovine.
Opombe:
Celoten prispevek povzetega članka je objavljen v reviji TRETJI DAN – krščanska revija za duhovnost in kulturo, 2013, 9/10.
Viri fotografij so vzeti iz spletne strani projekta OHS in iz Googla.
