Tri četrt stoletja od rojstva Povhove Tončke
nedelja, 7. maja 2017, avtor Franc Verovnik
 Antonija Bernard, Povhova Tončka 7. 5. 1942 - 8. 10. 2010 |
Pred 75 leti, 7. maja 1942, se je na kmetiji pri Povhu na Rdečem bregu blizu Lovrenca na Pohorju rodila Antonija Grobelnik, po domače Povhova Tončka. Po imenu domačije so bili vsi člani te kmečke družine znani kot Povhovi. Kmetijo je podedovala njena mati Genovefa - Fefka, rojena Švajger, oče Anton pa se je tja priženil.
 Nekdanja domačija pri Povhu |
 Tončkin dedek Pavel Švajger, po domače Povh (1876–1945) |
Tončka je imela še tri mlajše brate, Alojza, Štefana in Andreja, ter polbrata Franca po mamini strani, ki je bil najstarejši in ga je njen oče posvojil. Ker je bila dejansko prvorojenka, so jo 1. junija 1942 v domači farni cerkvi sv. Lovrenca krstili za Antonijo – po očetu Antonu, kakor že od zdavnaj veleva tradicija.
 S starši in brati pred domačo hišo pri Povhu |
 Cerkev sv. Lovrenca, v kateri je bila krščena Tončka; spredaj sprva Društvéni, po vojni Zadružni, zdaj Kulturni dom |
Osnovno šolo je začela obiskovati leta 1949 v tedanjem Sv. Lovrencu na Pohorju. V spominih na mladost je zapisala, da je bilo njeno otroštvo podobno otroštvu drugih »hribovskih« otrok, ki so prihajali v lovrenško šolo z bregov okoli kraja. V šoli je bilo toplo in prijetno, lahko si sedel in počival, medtem ko je bilo treba doma zmeraj delati. Ves čas je bila odlična učenka in po njenih besedah ji je šola ostala v prelepem spominu. Dala ji je slutiti velik, neznan in čudežen svet in po njenem prepričanju je bila za otroke neizobraženih staršev temeljni kamen, na katerem vse stoji.
 Lovrenška šola, v kateri je leta 1949 Tončka postala prvošolka |
 Ob zaključku šolanja leta 1957; Tončka stoji za ravnateljem Vojkom Lovšetom (lastnica slike Alojzija Vaupotič - Bonačić Protti) |
Domači so ji po končani osnovni šoli leta 1957 namenili poklic kmetice in jo nameravali z denarno pomočjo lovrenške kmetijske zadruge poslati na srednjo kmetijsko šolo v Maribor. Toda Tončki so bile knjige bolj pri srcu kot kmetovanje in le stežka je prepričala starše, da so jo pustili v gimnazijo v Mariboru.
 Prva gimnazija v Mariboru, nekdanja Realna gimnazija (vir: zasebna domoznanska zbirka Primoža Premzla, Maribor) |
 Povhova Tončka v mladosti |
Leta 1961 je z odliko opravila maturo in želela nadaljevati študij v Ljubljani, ki jo je sama imenovala »Cankarjeva bela Ljubljana«. Toda štipendije ni uspela dobiti, ker zaradi kmečkega porekla ni pripadala »delovnemu ljudstvu«. Ona pa je hotela med knjige! Na prigovarjanje in s pomočjo znanega Lovrenčana inženirja Hrabra Pernata in njegove žene Rade se je odločila, da gre še isto leto v Pariz za varuško otrok v neko srbsko družino. Tako je Francija postala njena druga domovina. Poročila se je s Francozom Yvesom Bernardom ter postala francoska državljanka z novim imenom in priimkom: Antonia Bernard. V zakonu sta se jima rodili hčerki Geneviève, po naše Genovefa – kot je bilo ime Tončkini mami – in Isabelle. Leta 2007 je še doživela rojstvo vnuka Paula, ki je dobil ime po svojem pradedku Pavlu Švajgerju, Tončka pa ga je klicala Pavlek. Svojih dveh vnukinj, Juliette in Valentine, pa žal zaradi prezgodnje smrti 8. oktobra 2010 ni več dočakala.
 S hčerkama na dopustu v Bretanji |
 Z možem na dopustu v Bretanji |
Njena poklicna pot je bila strma: na znameniti pariški univerzi Sorboni je s študijem ob delu diplomirala iz ruščine in francoske književnosti, postala profesorica na visoki šoli v Reimsu, nato na eminentnem pariškem liceju Henri IV in nazadnje na visoki šoli INALCO (Inštitut za vzhodne jezike in kulture), kjer je bila leta 1996 imenovana za predstojnico katedre za slovenski jezik in kulturo, leta 2000 pa je napredovala v predstojnico celotnega oddelka za srednje- in vzhodnoevropske jezike in kulture te ustanove. Že zgodaj je začela intenzivno proučevati zgodovino evropske slavistike in o tem napisala številne znanstvene razprave.
Rezultat raziskav je bil tudi njen v francoščini napisani doktorat o Jerneju Kopitarju, utemeljitelju evropske slavistike. Zagovarjala ga je leta 1992 na Sorboni in postala prva doktorica slovenistike v Parizu.
 Med predavanjem v francoskem senatu |
 S študenti v Moskvi |
Tudi na domovino ni pozabila. Prizadevala si je za boljšo prepoznavnost Slovenije v Franciji, še zlasti po njeni osamosvojitvi. S tem namenom je objavila številne članke o Sloveniji ter izdala dve knjigi o slovenski zgodovini in književnosti. Sem sodijo še njeni sijajni prevodi del slovenskih literatov v francoščino: Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Edvarda Kovača in Franceta Balantiča. Za vsa prizadevanja je leta 2000 prejela častni znak svobode Republike Slovenije.
 Kratka zgodovina Slovenije |
 Ukaz o podelitvi priznanja častni znak svobode leta 2000 |
Vzporedno z njenim »svetom« v Franciji je zanjo obstajal še en »svet« v rojstnem kraju. Kot je izjavila, je bila sama vedno del Pohorja. Neizmerno rada se je vračala na domačo kmetijo, opravljala razna kmečka dela ter uživala v naravi, kjer se je lahko predala razmišljanjem in ustvarjalni domišljiji. Zelo je tudi spoštovala starše in brate. Iz spominov na otroštvo in navezanosti na dom so v zadnjih letih njenega življenja nastale svojevrstne zgodbe, ki jih je naslovila Slovarček osirotelih besed. Svoje intimno doživljanje in dojemanje obeh »svetov« pa je ubesedila v pesmih, napisanih v francoščini. Odkrite so bile šele po njeni smrti, v izvirniku in slovenskem prevodu so objavljene v knjigi Cvetje bolečine / Fleurs de douleur.
 Slovarček osirotelih besed |
 Cvetje bolečine |
Naša Povhova Tončka, velika svetovljanka z dvema domovinama, si za vse opravljeno delo prav gotovo zasluži priznanje častne občanke Občine Lovrenc na Pohorju, ki ji bo posthumno podeljeno med Jezernikovimi dnevi 2017 ob občinskem prazniku konec avgusta.