Planinski izlet v Jeruzalem
torek, 22. aprila 2014, avtor Franc Bečan
Po dobri stari navadi smo se planinci na velikonočni ponedeljek podali na lahko praznično turo. Vreme je v nas budilo dvome: "Bi – ne bi!". Vodnika Boštjana Germiča je najbrž malce tresel strah ali bo dovolj prijavljenih za poln avtobus. V ponedeljek so odpadli vsi strahovi: avtobus je bil celo premajhen, oblaki pa so držali vodo.
Boštjan nam je ob kavici in rogljičkih na avtobusu razodel načrt: najprej v Marijanišče v Veržej, tam zajtrk, pridruži se nam g. Mirko Rakovnik, poznavalec poti po jeruzalemskih goricah, nato pohod do Jeruzalema, vrnitev v Veržej na kosilo, ogled razstave pirhov in bander, potem pa nazaj.
Marijanišče v Veržeju je bilo že pred vojno dom vzgoje in duhovnosti za mladino. Po vojni je bila tam poboljševalnica, iz katere so hodili gojenci na taborjenje tudi k nam v Lovrenc (Kripejeva "zolika" na Kumnu). Po osamosvojitvi so ga spet prevzeli salezijanci, ga obnovili in danes je dom mladine, tudi šola v naravi, dom za prijetno dopustovanje družin in za duhovno obogatitev. Rojak g. Mirko Rakovnik je imel pri izvedbi načrtov in sedanjem vodenju doma pomembno vlogo.
Zaradi mokrih goric je imel g. Mirko rezervni načrt. Peljali smo se na Svetinje in se od tam peš odpravili v 3 km oddaljeni Jeruzalem. Spotoma nas je g . Mirko opozarjal na lepote vinogradov: hribčki krog in krog, bleščeče zidanice, zavite terase, lepo obrezani trsi. Mimogrede nas je poučil, kako žlahtna je vinska trta in dodal primerjavo z lepo in plemenito žensko. Dohtar Frenk pa je hudomušno pripomnil, da jo je treba redno rezat!
V Jeruzalemu smo zvedeli za nastanek poimenovanja. Ko so se križarji iz zahodne Evrope na poti v Palestino ustavljali v teh krajih, gledali lepote dežele, uživali prleško "tűnko", pili sladko vince in se družili z lepimi dekleti, so se odločili, da je to njihov Jeruzalem in nekateri sploh niso odšli dalje. Tudi mi smo se naužili lepega razgleda, prisluhnili veselim melodijam Avgusta in Marjana kar na parkirišču in odšli v cerkev, kjer smo bili pri praznični maši, ki jo je z lepim nagovorom daroval g. Mirko.
Iz Jeruzalema smo se peljali mimo znamenite "taverne" do nekaj sto let stare vinske kleti Dveri Pax. Tudi tam so, podobno kot v Lovrencu, imeli benediktinci svojo posest. Danes klet obnavljajo in žlahtno slovensko vino nudijo po vsej Evropi.
Ob vrnitvi v Veržej nas je čakalo slastno kosilo: jedi na žaru, pomfrit, solata in za sladico prleška gibanica. Če je kdo želel še odličnega jutranjega bograča, ga je lahko tudi dobil. Ob jedeh nas je na mizah čakalo hišno vino Marianum in jabolčni sok. G. Mirko nam je ljubeznivo in radodarno stregel z dobro pijačo. Z nami govoril v lovrenškem narečju. Zelo gladko mu je šlo. Poudaril je, da ceni naše narečje tudi zato, ker smo že pred štirimi desetletji obvladali izraze s področja računalništva. Marsikdaj smo že takrat komu rekli, da je "du potegjen" (zvit, bister) in da je to prihajalo od izraza "down-load".
V zavodu Marijanišče smo si ogledali prostore za bivanje, igralnico in predavalnice. Okušali smo tudi ne preveč grenke grenčice. Za konec smo obiskali še priložnostno razstavo pirhov in cerkvenih bander, ki so jih nekoč nosili pri procesijah.
Polni lepih vtisov smo se hvaležni vodniku Boštjanu Germiču in rojaku g. Mirku Rakovniku odpravili proti domu. Za dež nas takrat ni več skrbelo!
