Slikarski svet Franca Vedenika
torek, 26. junija 2018, avtor Mojca Polona Vaupotič, foto Urban in Anžej
Na letošnji 3. razstavi fotosekcije, se nam je s svojimi likovnimi deli predstavil Franc Vedenik. Njegova realistična slikarska dela so naša razmišljanja kar nekoliko odvedla v svet 19. stoletja, ko smo se skozi besedo za trenutek spomnili, da imamo v slovenski umetnosti ustvarjalce, ki so ravno sedaj še kako aktualni v naši Narodni galeriji v Ljubljani. Galerija ima letos sto let, v njej pa razstavlja naša največja in evropsko znana realistka Ivana Kobilca.
Ko se sprehajamo skozi razstavo Franca Vedenika, ugotovimo, da pri likovnem ustvarjanju nikakor ne gre brez likovne nadarjenosti in večje ali manjše likovne dojemljivosti ter sposobnosti aritkulacije na vizualni ravni, ki jo prinesemo na svet s svojimi genskimi zasnovami. Likovni jezik namreč nastaja kot pretehtavanje in določanje likovnih odnosov. Njegova vizualna vzpostavitev in branje sta praktično vse – zapis in hkrati orientacija v življenjskem prostoru. Dotik likovne materije in beleženje prostorskih ter izrazno-vsebinskih vrednosti v senzualno, čutenjsko in doživljajsko stran likovne komunikacije. Vse to pa vodi izostrena intuicija. Senzualnost ter intuicijo izpostavljam v primeru Vedenikovih del zato, ker je ustvarjalec popoln samouk. Na likovnem področju nima posebne izobrazbe, tako da ga je njegovo zorenje na tej poti vodila zgolj dojemljivost in želja po izražanju in nastajanju. Ustvarjalčeva dela sicer temeljijo na preprostosti, možno pa je slediti širokemu likovnemu repertoarju in uvajanju izrazitih likovnih prvin. Kar pa se tiče njegovih likovnih tem, le-te izražajo močno čustveno dovzetnost do življenja, do ljudi, do krajin, narave, tihožitij in predvsem do cvetja. Ob tem žarijo tudi njegove intenzivne barve, predvsem oranžno-rumenkasta, ki jo spremljajo rdeča, rjava, zelena in modra.
Franc Vedenik najbolj ceni svoje portretno slikarstvo. Rad slika svoje najbližje – predvsem vnuke. Portreti predstavljajo tudi ustvarjalno zelo dovršen izraz njegovega dela. V njih je mogoče zaznati slikarske sposobnosti opazovanja in izražanja ustvarjalca ter skoraj realen obraz in duh portretiranca. Pri učenju likovnega jezika pa je pomembna še slednja pot: naučiti se brati, spregledati, videti in vedeti, da je na videz zastrto morda neskončno odprto! Pri Francu Vedeniku pa je vse skupaj še toliko bolj markantno zato, ker je ustvarjalec popoln samouk.
