Potovanje po Maroku
sreda, 31. julija 2013, avtor Andreja Šlag
V teh vročih (pasjih dneh) in dobra dva tedna po otvoritvi fotografske razstave Maroko sem se, na ponudbo moje nekdanje sošolke Mirijam Križevnik, odločila, da pristopim k zapisu potopisa lanskega oktobrskega potovanja po Maroku.
Odhod
Imam srečo, da (še) imam službo v teh čudnih in težkih časih, imam torej srečo, da imam delo in da lahko delam. Imam tudi srečo, da delam v velikem kolektivu – v UKC Maribor. In vsi zaposleni v UKC Maribor imamo srečo, da imamo precej dejaven sindikat, tudi v dejavnostih, ki niso prioritetna zanj, a, če temeljito premislim, pridem do zaključka, da so te dejavnosti dobre za člane, saj nam med drugim širijo obzorja … Seveda, vsi ne mislijo tako, a sama sem prepričana, da toliko sveta, kot sem ga že videla, brez »pomoči« Sindikata UKC Maribor, nikoli ne bi.
Letos je že 10 let tega, odkar, včasih bolj, včasih manj, intenzivno potujem po bližnjih in daljnih krajih. V sredini letošnjega septembra se znova odpravljamo na pot … Z nami bo potoval tudi, zdaj že naš nekdanji župnik, gospod Jože Hrastnik.
In gospod Jože Hrastnik je potoval z nami že v Maroko. Ko smo se »izletniki« zbirali v Mariboru na avtobusni postaji pred UKC Maribor, je bilo zanimivo videti in slišati: »Ja, lej ga, Vasil pride!« in odgovor: »Ja, Jože, kaj pa ti tukaj?« Srečala sta se »tovariša« iz vojske, pred kaj vem kolikimi leti, sta skupaj služila vojaški rok JNA: gospod župnik Jože Hrastnik in gospod doktor Vasil Kosev. Stara znanca sta se »našla« in odpravili smo se na pot proti Benetkam, od koder smo poleteli v smeri Madrida.
G. župnik Jože Hrastnik in Vasil Kosev, dr. med.
V Madridu v Španiji smo pristali in prestopili na drugo letalo, ki nas je popeljalo do Casablance.
Casablanca ni glavno mesto Maroka, je pa nekakšna metropola Maroka, je mondena, je svetovljanska, je modna. Je ekonomska prestolnica Maroka (Maroku pravijo tudi Daljni zahod ali pa Zahodno kraljestvo) in leži ob obali Atlantskega oceana. Takoj po pristanku in opravljenih carinskih in obmejnih formalnostih smo se odpeljali (brez počitka!) na ogled zunanjosti mošeje Hasana II, ogled notranjosti nemuslimanom ni bil dovoljen.
Naj bo fraza: »Človeku zastane dih« še tako izrabljena, ampak meni je resnično zastal dih ob tej že na zunaj mogočni mošeji in ob domišljanju notranjosti le-te …
Hasanova mošeja
Rabat
Drugi dan naše poti smo se podali proti glavnemu mestu Maroka – Rabatu. Ogledali smo si zunanjost kraljeve palače, Maroku namreč vlada kralj, kralj Mohamed VI. Sledil je ogled mavzoleja kralja Mohameda V., Hasanovega stolpa, vrtov … Pot nas je peljala iz »belega kraljevega mesta« – Rabata, naprej proti Volubilisu, kjer smo se sprehodili med ostanki najpomembnejšega antičnega mesta v Maroku. Pot smo nadaljevali proti Meknesu in dan končali v Fesu.
Vhod pred palačo Kralja Mohameda VI. v Rabatu
Moški del »ekipe« potnikov v Maroku, fotografirano v Volubilisu
Fes
Fes je najstarejše kraljevo mesto Maroka in meni osebno je bilo tudi najlepše. Fes je verska in intelektualna prestolnica Maroka in je eno najlepše ohranjenih srednjeveških mest arabskega sveta. Tukaj smo si ogledali Medino, tržnico, izdelovanje lončenih izdelkov (tađinov), mozaikov. V prekrasni restavraciji smo si privoščili tipično maroško kosilo in si seveda ogledali poznano barvarno usnja ter izdelovalnico usnjenih izdelkov. Dan smo zaključili z nočno vožnjo z električnim vlakcem po ulicah Fesa.
Fes
Tađin – tradicionalna posoda za pripravo hrane
Tradicionalna jed (kuskus s piščancem in zelenjavo)
Slastni poobedek
Atlas
Četrti dan smo zapustili Fes in se odpravili na vožnjo proti Atlasu. Našo pot po Atlasu smo pričeli v pogorju Srednjega Atlasa (tod so nekdaj karavane tovorile sol in drugo trgovsko blago ter sužnje), se ustavili v maroškem Chamonixu. Na tej poti smo videli maroško cedro (meni izjemno lepo drevo, iglavec, ki ima storže v obliki cvetoče vrtnice), si ogledali dolino reke Ziz in se popeljali mimo doline Tafilalet, kjer raste več kot milijon datljevih palm. Dan smo končali v Erfoudu, v eni najpomembnejših oaz v Maroku.
Večer v tej oazi mi je ostal v spominu kot popolno doživetje Orienta.
Maroški Chamonix – hotel
Nomad (nomadi in berberi se razlikujejo in pripadniki enih in drugih vzamejo napačno poimenovanje kot žalitev)
Nomadi so potujoči pastirji, ki se selijo iz kraja v kraj. (Vir: Wikipedia)
Berber
Berberi so prevladujoča muslimanska etnična skupina, ki živi v Severni Afriki v
Maroku, Alžiriji, Tuniziji, Libiji in Egiptu. Izhajajo iz skupine ljudi, ki se je
razširila na zahod iz vzhoda, po južnem robu Sredozemskega morja pred kakimi
50 tisočimi leti. (Vir: Wikipedia)
Na kamelah
Po kratkem spancu, saj se je večer v Erfoudu prevesil v noč in prijetno ponočevanje, smo se zgodaj zjutraj ob 3.30 vstali in se ob 4. uri odpravili s terenskimi avtomobili v puščavo, kjer so nas čakale kamele. Za vsakega izmed nas svoja kamela. V temi in tišini pod nebom, posutim z zvezdicami in luno, smo se odpravili na ježo, sončnemu vzhodu naproti. Nepozabno! Romantično! Čudovito!
Na pot v Saharo v temi
Ženska razposajenost na maroških peščenih sipinah
Kamelji in naši senci (senca gospe Saške Nikolič, vodnika (berbera) in moje malenkosti)
Po vrnitvi z ježe smo se odpravili na pot proti soteski reke Todre. Še prej pa smo si ogledali Arteške vodnjake.
Pohorci in sploh Slovenci se, po mojem mnenju, še premalo zavedamo, kako srečni smo lahko, da (še) imamo vodo in to neoporečno, pitno vodo. Vsled navedenega bi pozvala vsakega izmed vas, da razmisli o tem, o čemer se govori, da se nam morda v bližnji prihodnosti obeta, ali bomo pustili NAŠO vodo privatizirati …
Arteški vodnjaki
Soteska reke Todre
Šok po pomoti
Nekje med potjo med Arteškimi vodnjaki in sotesko reke Todre sem prejela SMS sporočilo sodelavca: »Draga Andreja, moje iskreno sožalje.« Uffffff! Postalo mi je vroče, zelo vroče! Ob sprejetem sporočilu sem se vznemirila in hitro razmišljala: »Kdo je umrl doma?« Ker je pač po zakonu narave tako, da po navadi odhajajo najstarejši, sem najprej pomislila na svojo 89-letno babico Frančko. Moj Bog sem si mislila: »Pa ne ravno zdaj, ko sem jaz tu v Maroku!« Odločila sem se, da preverim prejeto informacijo. Težko sem obvladovala svoja čustva pred polnim avtobusom soizletnic in soizletnikov, poklicala sem domov, oglasil se mi je oče in jaz sem ga zelo odrezavo vprašala: »Ata, kaj je narobe doma?« On mi je odgovoril: »Nič ni narobe.« Jaz sem mu odvrnila: »Lažeš, seveda je narobe, babica je umrla, pa mi od doma niste nič javili. Sem morala takšno novico izvedeti od drugih …« Ata mi je odgovoril: »Pa kaj je s tabo narobe, ali si pijana ali pa drogirana, babica je živa, zdaj kuha marmelado.« Jaz sem mu odvrnila: »Lažeš, če je tako, pa mi jo daj na telefon, da jo slišim.« In oglasila se mi je babica! Hvala Bogu, torej je babica živa! In jaz sem razmišljala naprej: »Ja, kdo je pa potem umrl, mogoče mama?« No, na mojo srečo in moje veliko veselje pri nas doma ni nihče umrl, žal pa je moji sodelavki, soimenjakinji Andreji umrla mama. SMS sporočilo je torej doletelo napačno Andrejo. Po pravici povedano, se nadaljevanja poti tega dne ne spomnim več. Utrujena od ponočevanja, zgodnjega vstajanja, ježe kamele in strašne informacije, sem bila tako utrujena, da so kraji Maroka tega dne »šli« mimo mene.
Rodil se je novi dan. Podali smo se na pot v Ouarzazate, spotoma smo si ogledali kasbo. Kasba je utrdba, ksar pa je utrjena vas.
Ogledali smo si tudi zunanjost filmskih studiov, v okolici tega mesta so snemali številne filme: Mumija, Čaj v Sahari …
Pot smo nadaljevali v pogorje visokega Atlasa in se ustavili na prelazu Tizin Tichka na 2260 m n. v. Nato smo se spustili v dolino, v Marakeš.
Kasba
Ksar
Prelaz na Atlasu Tizin Tichka
Marakeš
»Rdeče kraljevo mesto« je navdušilo s svojimi znamenitostmi. Ogledali smo si botanični vrt Majorelle, katerega solastnik je bil od leta 1980 Ives Saint – Laurant pa vse do svoje smrti, leta 2008. Njegov pepel so raztresli prav v tem vrtu.
Ogledali smo si palačo Bahio z njenimi vrtovi, mošejo, muzej, se sprehodili po Medini – starem mestnem jedru, obiskali eno izmed starih lekarn in pozno popoldne zapravljali na tržnici, kjer se je barantalo.
Marakeška tržnica je bila izjemno živa in živahna; tu se je prodajalo in nakupovalo, tu so nastopali poulični umetniki, tukaj so se zvijale in »plesale« kače, skakljale opice, bila je gneča – kakor je vedno na živahnem trgu Djemaa El Fna …
Vrt Majorelle
Ponudba na tržnici.
Več fotografij nižje v galeriji.
Ponudba zobnih protez. Upam, da ne kmalu tudi naša – slovenska realnost
Djemal El Fna – ponudba hrane in pijače
Ob obali
Naše potovanje smo počasi začeli zaključevati. Pot nas je vodila nazaj proti obali Atlantskega oceana, med gričevji Nizkega Atlasa, kjer smo videli arganova drevesa. Argan je najverjetneje bolj poznan med ženskim spolom, saj je arganovo olje izjemno cenjeno v kozmetiki. Seveda pa je le-to dobro tudi kot prehrambni dodatek. Drevesa so lepa, srednje visoka, debla so mi delovala podobna starim oljkam. Ne morem se odločiti, ali so krošnje dreves listnate ali iglaste, zdi se in vidi se bolj iglasto, zanimivo je to, da se na teh drevesih pasejo koze. Resnično, koze se ne pasejo pod in med drevesi, ampak na drevesih. Lastniki in pastirji dajo koze na drevo, kjer se le-te pasejo, a naši skupini, žal tega prizora v živo ni uspelo videti. Meni osebno pa se je zdelo zanimivo dejstvo, da arganovo drevo živi in »rojeva« dolga leta, potem si naenkrat vzame počitek. Drevo dobesedno zaspi, kot da bi umrlo za naslednjih sedem let; drevo v tem času ne ozeleni, ne obrodi, skratka, videti je kot posušeno, propadlo drevo. A po izteku teh sedmih let znova ozeleni, rodi – OŽIVI. Fascinantno! Dan smo zaključili s kopanjem v hladnem Atlantskem oceanu in s sprehodom po romantični Essaouiri – prekrasnem obmorskem mestecu, ki me je že spominjalo na Mediteran, na Dalmacijo in tudi na domač kraj, na naš Lovrenc na Pohorju, saj je vsa Essaouira dišala po lesu – prelepih in prečudovitih lesenih izdelkih iz cedrovega lesa.
Arganovo drevo
Atlantski ocean
Iz Essaouire, ribiškega mesteca, smo pot nadaljevali proti Safi in El Jadidi. El Jadido so Portugalci zasedli v začetku 16. st. in pustili mestu močan pečat. Mi smo si v tem mestu ogledali ostanke obzidja in portugalske cisterne za vodo. Žal sem ta popoldan svoj fotoaparat pozabila na avtobusu; utrujenost je naredila svoje, zato tudi vam ne morem postreči s fotografijo El Jadide. Našo pot smo zaključili tam, kjer smo naše 10-dnevno potovanje pričeli – v Casablanci. Čakala nas je še zadnja nočitev in naslednji dan pot proti domu.
Ribiči v Essaouire
Na poti domov
V Casablanci smo se vkrcali na letalo Iberije (še prej sem na letališču zapravila zadnje dirhame za slastno maroško vino), ki je poletelo proti Madridu, kjer smo morali prestopiti na Iberijino letalo proti Benetkam, še prej smo morali opraviti obmejni carinski pregled, saj smo prileteli iz Afriškega kontinenta na Evropski kontinent. Gospod policist ali gospod carinik, saj ne vem, kaj je bil, je v moji ročni prtljagi našel tri steklenice maroškega vina, ki mi ga je žal zaradi strogih pravil odvzel, saj iz varnostnih razlogov na letalo ni dovoljeno prinašati tekočine v ročni prtljagi, le-ta je lahko spravljena v glavni prtljagi. Vino sem kupila na letališču v Casablanci, ko sem svojo glavno prtljago že oddala (in ki sem jo znova videla šele v Benetkah). Po opravljenih obmejnih formalnostih sem zaradi vnovičnega pregleda obmejnih organov v Madridu zaradi »menjave« celin ostala brez daril za moško populacijo svojih sorodnikov. Odvzem vina in strogo obravnavanje policista ali carinika, kot da sem morebitna teroristka, sta name vplivala tako, da sem se zmedla in pri pregledu ter odvzemu vina pozabila svoj nahrbtnik, v katerem, na srečo, nisem imela osebnih dokumentov ampak le umazano perilo, ki ga nikakor nisem več mogla stlačiti v kovček – glavno prtljago (omejitev kilogramov glavne prtljage na 20 kg je za ženske pač huda stvar). Svoj nahrbtnik sem na ogromnem letališču v Madridu (za lažjo predstavo velikosti letališča: letališče je povezano z železnico, potnike iz enega konca (starega in obratno) letališča na drugi konec letališča (novega in obratno) prevažajo vlaki) začela pogrešati šele, ko so pričeli z vkrcavanjem na letalo. V ihti, naglici, »ipiki« sem se skušala spomniti, kje sem pustila oziroma pozabila ta svoj nahrbtnik: »V McDonald's-u? V Duty free shop-u? Na mejni kontroli? Kje?« Uslužbenci letališča mi niso bili pripravljeni pomagati, prav nobenega ni ganila moja stiska. Na koncu sva s kolegico, sopotnico, mojo »cimro« na tem potovanju, sami odšli do mejne kontrole in povprašali gospoda policista o izgubljenem nahrbtniku. Le-ta ga je takoj našel – v posodi za smeti – in mi ga vrnil. Zadnji hip sva se vkrcali na letalo in poleteli skupaj s preostalimi sopotnicami in sopotniki proti Italiji. Nato nas je čakala še vožnja do Maribora, gospoda Jožeta Hrastnika, gospo Maksimiljano Obrulj in mene pa še pot do našega Lovrenca na Pohorju.
Ljubo doma, kdor ga ima!
Mi trije: g. župnik Jože Hrastnik, gospa Maksimiljana Obrulj in moja malenkost skupaj z lokalnim vodnikom in v Fesu
