Metamorfoze, razstava Berte Urbanc
nedelja, 25. februarja 2018, avtor Mojca Polona Vaupotič
Če primerjamo likovna dela Berte Urbanc izpred nekaj let ter današnja dela, bi težko rekli da so nastala izpod roke iste avtorice. Pred časom je bila ustvarjalka pretežno naravnana k realističnim pogledom na naravo in njenimi dogajanji, sčasoma, kot sama pravi, pa so se začele stvari in pogledi v njenem ustvarjanju spreminjati. To je bila njena preobrazba. Metamorfoze.
Deformacije oblik, svobodna uporaba barv, novi načini upodabljanja prostora, abstrakcija porojena iz samosvojih gest ali iz geometrizma, zavračanje »sklenjenih oblik«, zlivanje oblik – z vsemi temi elementi se srečujemo ob likovnih delih Berte Urbanc. To je ustvarjanje kot igra, kot kritika, spodbuda k razmisleku ali kot element, ki vznemirja. Vse to že pravzaprav poznamo pri ustvarjalcih v 20. stoletju. Včasih se je tak stil pokazal kot nadaljevanje umetnosti 19. stoletja, včasih pa je lahko bil v popolnem nasprotju z njo. Preobrazb in presukov je bilo nič koliko: bili so sunkoviti, dinamični in protislovni.
Pri umetnosti imamo radi, da je nenehno inovativna in sorazmerno izvirna. Sicer pa je predvsem izpoved osebnega odnosa do določene teme oziroma problema ali vprašanja, ki je v ozadju. Ta pa se izraža z umetnostnim slogom, s tehniko, materialom, vsebino in načelom. Umetnost pogosto črpa navdih iz narave – ni pa nujno; zato je lahko kaotična, naključna in nestrukturirana; po drugi strani pa temelji na sistemih, zgrajenih na geometričnem redu. Umetnost je lahko figuralna, pa tudi abstraktna. Sistemi in toga merila se umikajo novim pravilom in avtonomnosti. Enake ugotovitve vsaj deloma veljajo tudi za dojemanje: umetnost ni nespremenljiva in dokončna, umetnost nima le enega obličja, ki bi ga morali vsi sprejeti; je ogledalo našega dinamičnega, kompleksnega in protislovnega časa. Kadar je razstava naravnana k abstrakciji naslov niti ne pojasnjuje kaj dosti – izziva le domišljijo gledalca in ga vzpodbuja k asociiranju.
Ustvarjalka Berta Urbanc je začela pri svoji novi garnituri slik dajati večji poudarek figuraliki, nepravilnim likom, vendar gre za njen povsem osebni pogled na vsebino. Uporablja izrazite barve, popačene in poudarjene oblike – to pa je posledica njene čustvene interpretacije. Predmet slike lahko postane celota vidnega in predstavljivega sveta, to pa odpravlja meje umetnosti in omogoča raznolične in kombinirane načine predstavljanja.
Njena tokratna predstavitev je zelo privlačna za publiko, saj vzbuja zanimanje, predvsem ker je drugačna od tiste pred nekaj leti. To se zgodi pri redkih ustvarjalcih, še toliko manj pri samoukih. Gre za domišljijsko tematiko, pri kateri želi avtorica bodisi v govoru, bodisi v pisanju, bodisi v likovni govorici izraziti domišljijo. V tem je ne nadzira razum, niti je ne omejujejo estetski ali moralni predsodki. Ob tem pa smo že malodane pri nadrealizmu.
V drugem delu kulturnega dogodka nam je ustvarjalka Berta Urbanc, ki se ukvarja tudi s pesništvom in pisateljevanjem prebrala esej o resničnem dogodku, ki se zgodil okoli leta 1910, v tedanji Avstro-Ogrski monarhiji, zgodil na eni izmed pohorskih kmetij. Po prebranem smo se z obiskovalci še dogo časa pogovarjali tako o zgodbi, kot o umetnosti ki raste na eni skupni izpovedni točki. Omenili smo dejstvo, kako izrazit postane način izražanja nekoga, ki vzpostavi tolikšno mero estetike, da odseva lepoto v vseh njenih neskončnih globinah. Te tvorijo samosvoj svet za ljudi, ki so jo sposobni dojemati v tolikšni širini in globini, kolikšni jo umetnik želi podariti svetu, da jo sprejme in začuti, da je lahko tudi Lepa!
Tudi naš zimski večer ob prvi letošnji razstavi fotosekcije je bil neizmerno lep!
