60-letnica zaključka osnovne šole generacije 1943

četrtek, 20. september 2018, avtor Franc Bečan, foto Mateja Glavica

Generacija otrok, rojenih 1943 ali 1944 je svojo osnovnošolsko pot začela jeseni 1950, zaključila pa leta 1958, torej praznuje letos 60 let, kar je dosegla svoj prvi cilj. Zaželeli smo si ta dogodek proslaviti. Zahvaljujoč organizatoricama Renici Kraner in Finiki Osvald smo to storili v četrtek, 13. septembra v gostilni Urbanc. Povabili smo tudi zakonske partnerje.

Zbralo se nas je 13 sošolcev od 31, koliko nas je skupaj končalo 8. razred. 

Veselo smo se pozdravili ob prihodu, hkrati pa včasih vprašali: »Kdo si pa ti?«. 

Po odličnem kosilu smo navili jezičke in kar vrstili so se spomini: kako smo imeli v začetku črne tablice, na katere smo pisali s »kamenčki«, obvezna je bila tudi čitanka in seveda kakšen zvezek. Domov smo te pripomočke nosili v platnenih nahrbtnikih. Sedeli smo v klopeh za štiri.

Mnogi smo se spomnili malice: belega ali namazanega kruha in kakava. Malo kasneje smo h kruhu dobili košček ameriškega sira iz povojne Unra pomoči. Malico so nam pripravljale prostovoljke Rdečega križa. Razumele so večje fante in jim pogosto razdelile »krajce«, da so bili bolj siti.

Kaj hitro smo ugotovili, da smo vsi  že v penziji, vendar o višini pokojnine nismo razglabljali.

Ponovili smo si, kje kdo živi, koga ni več, kdo noče priti na srečanje, kdo ne more od doma, ker je bolan, zagrenjen, osamljen ali mu je nerodno priti.

Razživel nas je razgovor o naših mladih. Radi smo naštevali otroke in vnuke, si povedali, kaj so postali, kje živijo, se pohvalili ali žalostili glede njihovih obiskov doma.

Obujali smo spomine na dogodke v šoli, se spomnili kakšnih potegavščin, kakšne kazni (takrat je v šoli še »pela« šiba), tudi pohvale so bile omenjene za uspele nastope na proslavah, dobre ocene ali medsebojne pomoči pri učenju. Na dan so prišle tudi javne in skrivne zaljubljenosti. 

Primerjali smo čas bivanja v šoli nekdaj in danes. Blagrovali smo sami sebe, da smo šolo zapustili večinoma že ob dvanajstih, redkeje ob tri četrt na ena, kasneje pa nikoli. Pomilovali smo današnje šolarje in učitelje za predolg šolski dan.

Reformo v šoli smo že tudi mi doživeli. Najprej smo hodili v 4 razrede osnovne šole, nato tri leta v nižjo gimnazijo, potem so gimnazijo ukinili in smo hodili še eno leto v osnovno šolo.

Tudi učiteljev smo se spomnili. Dobrohotno smo se pogovarjali o njih, zlasti o večletni razredničarki Štefki Slejko.

Zaključek šolanja smo nekdaj proslavili s »Poslovilnim večerom«. Imeli smo slavnostno večerjo s pecivom, glasbo in plesom. To je bila tudi za otroke bogatejših staršev prava veselica.