Kuga v Lovrencu leta 1680 (4)

sreda, 17. julija 2013, avtor Pohorc

 Nadaljevanje 3. dela

 "V tem času, o gorje!  je izbruhnila kužna bolezen v  trgu sv. Lovrenca in drugih delih župnije, v kateri so v nadaljevanju navedeni umrli in bili pokopani po poprejšnji sv. spovedi in podelitvi zakramentov, kolikor je bilo mogoče storiti. (1)

 

Na robu gozda, v katerega je vsa trška srenja hodila po suhljad za ognjišča, je bila skopana skoraj pet sežnjev (2) dolga, seženj in pol široka in  dva sežnja globoka jama. V njej  so ležale, tesno ena ob drugi, preproste rakve, zbite iz smrekovih desk. Velike gomile sveže zemlje, iz katere so rasli  kot človek visoki leseni križi, so  pokrivale že zasute jame. Na ta kraj so smeli le trški čuvaj, grobar  in nekaj krepkih mož, ki jih je  trški magistrat nabral v kajžah ob  Radoljni. Po naročilu patra Avguština so možje čez dan kopali vse globlje v suho, trdo zemljo, čez noč pa kurili ognje in menjaje pazili na potepuške pse in lisice. Naj je bila nesreča še tako huda, pa v nečem vendarle ni spremenila starih navad Lovrenčanov. Še vedno so se držali običaja, po katerem so  reveže pokopavali  pri cerkvi  sv. Radegunde. Tudi ob njej so se kmalu pojavili globoki grobovi, ki so jih kopali in stražili oferji  s Kumna in z Recenjaka. Skrb za pokope  umrlih na Činžatu, Ruti in v Puščavi so prevzeli duhovniki s Fale. V ljudskem izročilu se je ohranil spomin  na kraj množičnega grobišča na Činžatu, ki še danes nosi zloglasno ime – Gomila. Veliko umrlih pa so domači zagrebli kar v gozdu, kjer  ležijo prepuščeni večni pozabi, saj oblasti nikoli niso dovolile prekopov umrlih za kugo.

Na začetku septembra, ko so po  mesecu dni pokopali več ljudi kot vso prejšnje leto skupaj, je smrt postala nekaj vsakdanjega. Kosila je vse in povsod, ni delala razlik med bogatimi in revnimi, starimi in mladimi. Nekatere je pustila umirati v dolgih mukah, drugi so spet padali kot pokošeni, še preden so se na njih pojavile gnojne bule. Kot da bi se smrt norčevala, je pustila bolniku, ki je že prejel poslednji zakrament, da vstane iz smrtne postelje, tistega, ki je bil zjutraj še zdrav, pa je do večera položila v grob. 

To ni bil čas za običajno spoštljivost do umrlih. Mrtva kužna telesa je bilo potrebno čim prej zakopati, brez navzočnosti svojcev. Pater Avguštin je le s težavo  našel dovolj ljudi, ki so pokojne z dolgimi lesenimi vilami in drogovi nalagali na vozove in jih vozili k skupinskim grobovom. Na srečo so mu iz falske ječe poslali dva biriča in nekaj zapornikov, odšteti pa je moral tudi precejšno vsoto novcev, da je za to nevarno opravilo dobil dela zmožne berače. Ob grobovih ni bilo skoraj nikakršnih obredov, umrle so takoj položili v že pripravljene rakve in jih spustili v grob. Ko je bila vrsta z  rakvami, med katerimi se je včasih znašlo tudi samo v odejo povito in z vrvjo povezano telo,  zapolnjena, so jo polili z živim apnom in zasuli z zemljo.  Kljub groznim razmeram je želel  pater Avguštin ohraniti  dostojnost do pokojnih. Večkrat na dan je odjezdil k jamam in jih po kratki molitvi pokropil. Ob večerih je dal zvoniti za duše umrlih in vsako nedeljo je bral mašo za njih.

Pozno ponoči, 7. oktobra 1680, je Avgust Trnovšek odprl mrtvaško knjigo in vanjo vpisal:

Mihael, pastir pri Jakšetu, star 9 let

Marjeta Čmelj, stara 51 let

Uršula, Kebrova hči, stara 6 let

Kristina, stara 7 let

Marija Lesjak, stara 60 let

Peter Gregl, služabnik, star 41 let

Radegunda Ahej, dekla, stara 44 let

Elizabeta, hči Dešnikove dekle, stara 3 leta (3)

In potem naslednji dan spet 8 imen  in ravno toliko dva dni kasneje, pa potem spet … Samo v oktobru 131 imen. Največkrat  je vpisal Prikle, Aheje, Dešnike, Rečnike, Hostnikarje, Brodnike, Kormate …

 

Bilo je kot v morečih sanjah, ki jih noče in noče biti konec. Vse te mesece bo pater Avguštin pomnil do smrti. Kot meglen privid so se mu prikazovali še dolgo potem, ko je že vse  minilo. Dolgo časa je potreboval, da je zbral misli in še enkrat podoživel dogodke tistih nesrečnih dni. Že od izbruha bolezni pa je bil prepričan, da bo preživel le v primeru, če v njem ne bo nobenega strahu. Kuga nima ničesar raje kot prestrašenega človeka. Nič na tem svetu pa ne more nagnati strah v kosti menihu, ki se leta in leta hrepeneče pripravlja na srečanje  z Bogom.  Le z vdanostjo in s pogumom je zmogel voditi Lovrenčane skozi bridke čase. Vse dneve je bil na nogah in v konjskem sedlu. Neprestano  je obiskoval hiše obolelih, jim spuščal kri in čistil gnojne rane, jih tolažil, mazilil, spovedoval, in ko je bilo potrebno, podelil tudi zadnji zakrament. Pa vendar je to počel z dobršno mero previdnosti. V hiše je vedno stopal povsem pokrit  od glave do peta. Na obraz si je poveznil masko z dolgim kljunom, polnim zdravilnih rastlin in dišav, oči pa so mu prekrivala velika očala z debelimi stekli. Nikoli se ni z rokami dotikal obolelih. Na teh poteh ga je vedno spremljal mežnar, ki mu je podajal različne palice, na katere so bili pritrjeni  ostri noži ali pa kosmi vate, že prej pomočeni  v sveto  olje ali blagoslovljeno vodo. Potem, ko je zapustil hišo z bolnikom, je vso opravo temeljito poškropil  s sirotko in jo dolgo zračil na vrvi daleč stran od župnišča. Na novega leta dan 1681 je groteskno masko z oblačili vred z olajšanjem vrgel v ogenj.

 

Preberite tudi nadaljevanje

  

 1 Navajam prevod besedila, ki ga je leta 1680 v latinščini  v mrliško knjigo vpisal pater Avguštin Ternovšek. Besedilo je prevedel Primož Simoniti, sam sem si ga drznil »popraviti« samo pri besedi »oppido«, ki jo je v primeru Lovrenca bolje prevajati kot trg namesto mesto. Prevod navajam iz članka Franca Verovnika: Zanimivosti iz Sadonikove zapuščine, v Jakob Paulič Sadonik in njegov čas, Lovrenc na Pohorju, 2011, str. 46.

2 Stara dolžinska enota seženj je enaka 1,896 metra.

3 Navajam odlomek iz prepisa seznama umrlih za kugo v letu 1680, ki ga je naredil Jakob Paulič Sadonik in se je ohranil v njegovi zapuščini.